Kot strela z jasnega me je presenetilo tvoje sporočilo: Tumor imam v glavi! Pred očmi se mi odvije film dogodkov zadnjih mesecev in vse mi postane jasno. Tumor je bil kriv za tvoje čudno in meni nerazumljivo obnašanje. Hvala, ker si mi povedal, ker sedaj morem stopiti s teboj v korak, ne moreš ostati sam v tej preizkušnji. Občudujem te, tvojo mirnost in pogum sprejemanja stanja. Svojo negotovost, nemir in nemoč lahko izročam le Gospodu in molim s pesnikom: Če v prsih neutolaženo od žalosti trpim, tedaj molitev blaženo na pamet govorim. V besedni tej ubranosti je blagodejna moč, lepota tihe vdanosti in čas oživljujoč. In že bremena rešim se, dvom, bol – vse je prešlo, spet verujoč utešim se in spet mi je lahko. No, ni mi lahko, je pa lažje.
Bil je … zadnji skupno preživet dan in zadnja naporna noč v objemu. Bile so zadnje palačinke in jutranja zarja s kavo pred hišo. Bilo je zadnje sporočilo na telefonu … Bolniška postelja in bolečine, ki hromijo telo, ti jemljejo življenje. Kdaj bom zadnjič poklicana po imenu? Kdaj bo izrečen zadnji tvoj hvala? Kdaj bo zadnji stisk roke in v srce parajoč pogled, ki z vsakim dihom izgublja svoj lesk?
Bolečina je povsem zavzela tvoje krepko telo. Grize te; neusmiljeno ti jemlje moč. A pustila je roki, da me pobožata. Pogrešam dvojino, ki mi je dajala gotovost, varnost in samozavest. V brezčasju ure obiska se utapljava vsak v svoji bolečini. Hromi te in izgubljaš se v snu.
Zaradi okužbe s koronavirusom dobiš svojo sobo. V bojni opremi sedim ob tvoji postelji. V svoji nemoči se mi krči srce in kliče solze na oči. Hvaležna sem, da morem ostati pri tebi dlje, kot je dovoljeno. Hvaležna sem za milino in nežnost osebja, ki me sprašuje, če kaj potrebujem. Samo tu sem in drživa se za roke. Nežno se naslonim na tvojo ramo. V strahu ti zašepetam v uho vprašanje, če te preveč obremenjujem. Niti nisem pričakovala odgovora, a od nekod, so kot grom prišle besede: Ti? Nikoli. Stisneš me k sebi čisto nalahko in nežno hrepenenje se staplja v pogledu. Danes je tisti dan, ko ti zamenjajo protibolečinski obliž. Takrat si globoko v svojem svetu in redki so trenutki, ko zmoreš narediti požirek vode ali zaužiti par žlic prežganke, tvoje najljubše juhe. Da bo še bolj domača, jo zajemam iz krožnika iz tvoje kuhinje. Poješ le par žlic in spet utoneš v svoj svet. Tiho obsedim, te držim za roko in že stotič ponavljam … zgodi se Tvoja volja … in … ki si svetega Duha poslal … Čutim svetost trenutka, milost božjega dotika in izkušnje božje bližine. Čas ob tebi je tako krhek, tako mil in zelo svet.
Lepo dišiš. Hvala, ker prideš. Pridna si. Rad te imam. Ti si najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju. Nekoč ti bom vrnil … Vem, moj novi angel! Čuval boš vsak moj korak in mi brisal solze. In ko bom zaslišala motorno žago, bo spomin poletel v najin skupno preživet čas.
Zvoni. Poldne je. Ustavim se kot takrat, ko si pristopil k meni na vrtu, da bi skupaj molila.
Avtorica zgodbe: Karmen H.
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 6. december 2023