Milena je ena izmed mnogih starostnikov, ki jih srečujem vsak dan na poti svojega bivanja. Stanujeva v istem bloku, betonskem termitnjaku, kjer se ne poznamo in le bežen pozdrav išče toplo dlan.
Pravijo, da pije, da je malo zmešana, ker se na glas pogovarja s seboj. Ker tudi sama včasih na glas govorim s svojim srcem, jo razumem in sprejmem, tako kot je. Njen prekratek plašč, narobe obrnjeno ruto, torbo z žvenketom izpraznjenih steklenic, nepovezano govorico, njeno zanemarjenost, dah po alkoholu. Življenje mi jo je nastavilo ob pravem trenutku, da sem jo lahko nekega dne povabila v svoj dom.
Ne dovolim, da se sezuje: malce na silo jo posadim na kavč. Izgubljeno se gladi po obleki. Ni pripravljena na obisk, drugače bi mi kaj prinesla. Jabolka ima, domača, in orehe. Vnukinja jih je dala.
»Ona je zdaj na domu. Sem zadovoljna, da hiša ni prazna. Kavico, da bi skuhala? Ne, ne bi, hvala! Sem jo že pila. Imam pritisk. Sem vedno žalostna. Saj veste, ta smrt. Hčerke ni več… Umrla je, le zakaj nisem jaz?.. Ta prekleti rak!« Milena zajoka. Nepovezane besede tečejo iz neizjokanega srca. »Sama sem. Samo vnukinjo imam, a nima nikoli časa. Mi je dala telefon, da pokličem, če sem še živa. Molim, veliko molim in jokam za hčerjo…«
Vzdihuje, stoka, toži, smrka. Žalost preplavi prostor in ji odpira pregrado srca.
Dotakne se me, da se najdem v njeni nepotešeni bolečini.
»Še robca nimam!« Svečko iz nosu obriše v rokav. Skočim po robec in ji ga stisnem v roke. Objamem jo in ji skušam vtisniti malo miru, kolikor ga zmorem v objokanem trenutku. Hlipa, še vedno smrka, se briše in opravičuje.
Tolažim jo in v zadregi razglabljam o smrti, ki ni nekaj dokončnega, izgubljenega, ampak samo prelivanje ene oblike v drugo. Smrt je kot metulj, v katerega se spremeni zapredek gosenice, ji v zmedi skušam razložiti. Milena me razume in pritrjuje. Ve, da je hčerka pri Bogu, da jo tam nič ne boli. A kaj, ko boli njo! »Tu notri… Boli, kako boli, če otroci umro pred starši! Bog se usmili, ni prav, ni prav!«
Roke položi na prsa in hoče iztrgati vse tisto, kar jo peče, skeli, žge, grebe in ji ne pusti dihati. »Zdaj pa bi nekaj spila, če že ponujate!« Natočim ji, da poplakne žalost.
Ko mine najhujša grenkoba, se začneva pogovarjati. Otroci iz naselja ji nagajajo. Penzija je majhna. Zobe so ji naredili, a jo žulijo. Čevlje ima pošvedrane in premočijo, a nima za nove. V hipu se spomnim. Čevlji! Pravšnje imam zanjo, gležnarje. Skoraj novi so. Vse leto jih bo lahko nosila, razen ob najhujši vročini. Vznemirjena sem od ugodja. »Dovolite, da vam jih podarim!« »Zastonj, čisto zastonj?« me nejeverno sprašuje. Položim jih v vrečko in dodam še nogavice. »Hvala, hvala!«
Zahvala me spremlja še potem, ko se posloviva.
Mrmra jo, ko pešači v šesto nadstropje. Drugo jutro, ko odprem vrata, je na kljuki obešena vrečka. Iz nje se prismejejo jabolka, orehi in opran robec. Dan je lep. Svetlobo iz vrečke povežem v sončen snop ljubezni in se z njim grejem ves dan.
Avtorica zgodbe: Rezka Povše
Naslovna fotografija je simbolna (Pixabay)
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 10. december 2023