V začetku maja smo povabili k sodelovanju pri nagradnem natečaju »Spomini, ki grejejo srce« zaposlene in prostovoljce domov za starejše (DSO), župnijskih karitas ter drugih ustanov, ki se srečujejo s starejšimi, bolnimi, umirajočimi in invalidi, jih obiskujejo na domu ter tako vabili, da z nami delijo zgodbe, spomine. Na takšen način so bili posamezniki, zaposleni in prostovoljci povabljeni, da izrazijo spoštovanje in poklon človeškemu življenju – ne glede na zdravstveno stanje ali starost.
Natečaj je potekal v okviru projekta »Povezani v samopomočni skupnosti« in kampanije »Rad imam življenje«. Pri obeh želimo izpostavljati vrednost življenja v vsakem obdobju in vrednost medsebojne pomoči ter zavedanja, da lahko tudi v težkih trenutkih prosimo za pomoč, se zanašamo drug na drugega in si pomagamo. Spodbujamo medsebojno povezovanje, naklonjenost in povezanost, ki dajejo našemu življenju globlji smisel in pomagajo pri racionalnemu sprejemanju odločitev, ki se nanašajo na življenje in smrt.
Do konca junija je prispelo 32 prispevkov, zapisov spominov, esejev, pesmi, razmišljanj o preteklih dogodkih, doživetjih, spominih na mladost, pa tudi trenutnem doživljanju bivanja. Nekateri zaposleni, prostovoljci ste pomagali pri zapisu spominov ter ste potem zapise tudi poslali. K sodelovanju sta pristopila tudi dva osnovnošolca.
Hvala vsem, ki so se na povabilo odzvali in tako izkazali, kako neprecenljivo je naše življenje skozi povezovanje ter medsebojno podporo in prinašanje veselja, vsak na svoj način.
Vsi prispevki so bili nagrajeni, trije najboljši še posebej. To so bili zapis Otroštvo ob Savi, stanovalke gospe Ane, iz Deos Koper; esej gospe Emilije Crgolj, prav tako iz Deos Koper ter esej gospe Ivanke Korošec iz Društva upokojencev Lesce.
Kot je zapisala gospa Ana:
»Najlepše je bilo v poletnih večerih poslušati slavčke, ki so ob Savi prepevali in ustvarjali čarobne in sanjave večere. Ali ni bila to za nas »enajsta – Cankarjeva šola pod mostom?« Naša seveda, tista ob reki Savi… Bilo nam je zelo, zelo lepo. Zdaj slavčkov ni več, ni starih čarobnih vrb, ni jagnjeti, ni srobotov, ni grmov in zelenja…ni mivke, ni kamnov na katerih so se grele kače. Tudi kopanja ni več…. Bodo bregovi ob reki, še kdaj ozeleneli? Bodo posadili nova drevesa, bo zraslo grmovje?…. Morda pa se nam vrne vsaj drobne ptice. Upajmo.«
Vabilo k ustvarjanju še vedno velja
Ne glede na to, da je tečaj zaključen, ste še vedno vabljeni, da spomine zapisujete in jih delite, čeprav se je tokratni natečaj že zaključil. Prav iz takšnih drobnih trenutkov nastajajo spomini, ki grejejo srce – in bogatijo življenje nas vseh. Naj nas dragoceni spomini še naprej opominjajo, da nobena iskrena beseda, prijazno dejanje ali nasmeh niso nikoli premajhni. Kot je bilo zapisano v številnih prispevkih, nas včasih spomini tudi v težkih trenutkih in trenutkih osamljenosti dvignejo ter nam dajo moč za korak naprej.
Zapisala: Helena Potočnik Okorn
Izbrani prispevek natečaja
Črna torba
Ko sem bila nazadnje pri njem, se me je zelo razveselil kot sem se tudi jaz njega. Dolgo je stiskal mojo roko v svoji. Nato je pokazal na razkopano mizo, polno navlake, in s prijaznim nasmehom je dejal: »Delam, da se mrtvi kači rep trese!«
»Seveda, tebi je pa ravno treba delati,« sem mu oponesla. Ko bi lahko na stara leta počival, se je v domu ubadal s tolikimi stvarmi, da je včasih komaj utegnil prebrati časopis. Tokrat je iz ostankov usnja pletel nekakšne kite, iz teh pa je izdeloval torbice.
»Treba, treba!« je dejal dobrovoljno. »Nekdaj je Descartes rekel: Mislim, torej sem. Danes lahko to izjavi že vsak računalnik. Torej moramo reči: Ustvarjam, torej sem! Šele to zadošča. Sicer pa je treba vsakomur delati. Komur ni treba, je revež.«
»Striček, tvoja filozofija je malce na glavo postavljena,« sem mu ponagajala. Sklonila sem se nad njegove izdelke na mizi in ostrmela. Nekateri so bili res čudoviti, saj so bili sad brezmejne potrpežljivosti, izredne spretnosti in dobrega okusa. «Tale!« sem bila navdušena. »In tale! Čudovite barvne kombinacije!«
»No, no, no,« se mi je posmehnil. «Vsakogar, vidim, da tudi tebe, premoti zunanji blišč. Če bi jaz izbiral, bi si izbral tole črno torbo. Res ni videti tako sijajna, je pa zelo trpežna in praktična za nakupovanje. Kar predstavljaj si, kaj vse lahko naložiš vanjo.«
»Da, jabolka in solato na trgu, meso pri mesarju…«
»Še več; nekaj kil dobre volje, prijetnih nasmeškov, lepih pogledov, ljubezni do bližnjega… tistemu, ki jo bo imel, bo veliko zalegla. Zlepa se ne bo strgala, celo življenje jo bo lahko uporabljal.«
»Če je tako, hočem tudi jaz imeti tako torbo!«
»Napravil ti jo bom,« se je razveselil. »Ampak ne nosi mi nobenih stvari, vedno me obdaruješ, da mi je potem kar nerodno!«
Vendar sem se tudi jaz vsakokrat, ko sem odhajala od njega, počutila obdarovano, srečno in bogato.
Naslednjič sem z velikimi koraki hitela do njegove sobe. Odprla sem vrata, z besedami že na ustnicah, toda soba je bila prazna. Obšlo me je razočaranje, tako sem se veselila srečanja, njega pa ni. Z enim pogledom sem zaobjela vso sobico in takoj ocenila, da ga ni v bližini, kajti na nočni omarici ni bilo knjig in očal, pa tudi miza je bila čisto prazna.
Vrnila sem se na hodnik in poiskala dežurno sestro. Sicer vedno tako prijazna sestra me je pogledala nekam strmo in osorno.
»Ali ne veste?« je vprašala.
»Pa menda ni zbolel?« sem se prestrašila.
Sestra me je merila s priprtimi očmi, kot da ne ve, ali naj mi pove ali ne.
»Umrl je prejšnji teden,« je končno povedala.
Stala sem tam, z vrečko s pomarančami in piškoti, moji slušni živci so prenesli sporočilo v možgane, tam pa so bili vsi centri blokirani. Umrl? Kako umrl? To ni mogoče!
»Zgodaj zjutraj so ga našli. Sedel je za mizo, kjer je barval keramične vazice. Spati ni mogel, včasih je slikal celo noč. Z glavo je bil naslonjen na roke, kakor da bi spal. Zdravnik je ugotovil kap. Trpel ni, na to se lahko zanesete. Zelo prijazen gospod je bil. Vedno je bil vljuden in dobrovoljen. Sporočili smo njegovemu nečaku, saj je upravnica rekla, da drugih sorodnikov nima. To me je začudilo, saj sem mislila, da ste vi njegova sorodnica, saj ste ga edino vi obiskovali. Ali si nista bila v sorodu?«
Nisem ji odgovorila, saj ne bi mogla razumeti, kaj naju je tako vezalo. Med nama je bila razdalja dveh spolov, dveh različnih starosti, izobrazbe, poklicev, značajev in hotenj.
Nisva si bila v sorodu, poznala pa sem ga tako rekoč vse življenje. Ko sem se rodila, je prinesel kot sosed iz zgornjega nadstropja mami kruh v obliki pletene kite, meni pa copatke iz roza volne. Pogosto je prihajal k nam. najljubše opravilo mi je bilo, da sem ga česala in mu razporejala redke lase po široki pleši ali pa mečkala njegov mehki klobuk. Bral mi je pravljice in me učil prvih pesmic. Kasneje, ko sem že hodila v šolo, se je odselil, ker je dobil pomembno službo v tujini. Oglasil se je nekajkrat, pisma so postajala vse redkejša in počasi ter neopazno je izginil iz mojega sveta.
Čez dolga leta sem zvedela, da je v domu za ostarele blizu nas. Šla sem ga obiskat. Prava vrednost prijateljstva je v tem, da lahko začneš pogovor tam, kjer si ga pred desetletji končal. Nobene zadrege nisva občutila, čeprav se toliko časa nisva videla. Občudovala sem ga, kako dobro se je vživel v domsko življenje. Rekel je, da mu pomeni sreča prijetno zavest, da brez skrbi uživa košček življenja, ki ga še ima pred seboj.
»Ali vam je slabo? Boste kozarec vode?« je vprašala dežurna sestra.
Niti zahvalila se ji nisem, topo sem odtavala po hodniku.
»Počakajte!« je pritekla za mano sestra. »Tu imam nekaj za vas. Drugo smo dali na razstavo in skoraj vse izdelke tudi prodali. Nekaj stvari, zlasti tiste lepe pisane cekarje, je pobral nečak. Tole pa je ostalo. Nemara bi radi imeli za spomin?«
Skozi kopreno solza, ki so zdaj končno planile čez jezove premagovanja, sem zagledala njegov zadnji izdelek: črno torbo, spleteno iz tankih usnjenih kitk…
Avtorica: Ivanka Korošec