Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) odpira vrsto problemov načelne narave. Temeljni problem predloga zakona so možnosti zlorabe, ki so ob stanju naše pravne kulture dokaj verjetne, saj ne vsebuje varovalk proti zlorabi aktivne evtanazije.
To bi po eni strani omogočala naglica oziroma kratki roki (Komisija RS za PPKŽ mora npr. odločiti najkasneje v petnajstih dneh do prejema popolnega zahtevka; 1. odst. 14. čl.). Tudi sicer daje osnutek zakona vtis, da je treba pacienta, ki se za to odloči, čim prej evtanazirati. Tako mora po 8. odst. 7. člena lečeči zdravnik »s pacientom o nameri uveljavljati pravico do PPKŽ govoriti še enkrat po prvi napovedi zahtevka, v roku, ki je odvisen od pacientovega bolezenskega stanja, vendar ne prej kot v treh in ne kasneje kot v štirinajstih dneh od trenutka napovedi vloge«), po drugi strani pa predlog zakona dopušča, da zahtevek in informirano odločitev izpolni in podpiše pacientov zdravstveni pooblaščenec (11. člen ZPPKŽ).
Odpira pa se še drugo polje, in sicer, kako preprečiti t. i. evtanazijski mobing oziroma zlorabo evtanazije za pridobivanje organov za transplantacijo. So o tem morda predlagalci zakona pozabili razmisliti?
Predlog je problematičen tudi z vidika odgovornosti zdravnikov, saj jim nalaga celotno breme izvršitve tega dejanja. Tako je predlog ZPPKŽ problematičen z vidika diskriminacije zdravnikov, ki niso pripravljeni izvesti evtanazije in uveljavljajo ugovor vesti. S tem, da jim odreka možnost, da delujejo kot neodvisni zdravniki (12. čl. ZPPKŽ), oziroma da so člani v komisiji za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (7. odst. 4. čl. ZPPKŽ), po eni strani uvaja diskriminacijo na temelju prepričanja (14. čl. Ustave RS), hkrati pa jasno sugerira pristranskost komisije.
Pričakovati je, da bi zdravniki v primeru sprejetja zakona množično uveljavljali ugovor vesti. Številni mladi zdravniki bi celo zelo verjetno opuščali poklic oz. se zanj ne bodo odločali. Še posebej izrazito bo to na področju družinske medicine, kjer se že sedaj soočamo s pomanjkanjem teh zdravnikov. Predlog, ki tem zdravnikom nalaga tako zakonsko obvezo, pomeni še dodatno zmanjšanje ugleda in avtonomnosti zdravnikov. Isto velja tudi za osebo specialista za duševno zdravje (13. člen ZPPKŽ). Ob tem velja pripomniti, da naloga neodvisnega zdravnika ni usmrtiti pacienta, temveč podati mnenje, »ali pacient izpolnjuje enega ali več pogojev« iz 1. tč. 6. člena ZPPKŽ (4. odst. 12. člena ZPPŽK).
Avtorji članka: Pavel Poredoš, Radko Komadina, Janez Kranjc, Igor Švab
Vir in celoten članek: https://www.delo.si/sobotna-priloga/hipokratova-prisega-zdravnikom-nalaga-ohranjanje-zivljenja/
Fotografija: Delo