»Marija, imam idejo!« »Greva na pot,« bolj pripomni, kot vpraša sestra Marija. »K tetam. Šestim,« jo dopolnim. Najine tete, vse vdove, so še iz prejšnjega tisočletja. Navdihuje njihova starost: tri so čez devetdeset, trem manjka do tja še kako leto ali dve. Za svoja leta so zdrave. In vse zažarijo, ko se srečamo. Le ob slovesu je začutiti otožnost v povabilu, naj kmalu spet prideva.
Kot oglje črni lasje obdajajo klen obraz. Stisnjene ustnice pričajo o ženski, ki je malo govorila, a veliko garala. Njive, travniki, gozd in hlev so upognili telo v lok. V njenih gibih ni tiste prijetne mehkobe, ki objema. Vedno je bilo le delo, delo in še več dela. Od vsega je teti Heki ostalo samo čakanje v domu, ne doma. »Tu vse naredijo namesto mene.« S svojimi otrplimi prsti si komaj še nadene jopico. »Je že tako,« pravi. Iz suhih oči se iztoči solza. Se je spomnila na moža in sina, ki sta že oba na njivi večnega počitka?
Sneg, bleščeč in puhast? Ne ne, to so lasje najine tete Milice. Njen obraz je svetel, poprhnjen z rdečico. In tiste njene globoko rjave oči … Njen starejši brat, najin ata, je imel prav takšne. Objamem jo. Beseda zastane. Obsedimo vsaka s svojimi spomini na domače ljudi – na tiste, ki nam jih je še dano obiskati, na one, naše priprošnjike v nebesih. Kdo ve, ali sta med njimi že hčerka in mož najine tretje tete, Olge. Težko premaguje svojo bridko izgubo. A jo, z molitvijo in bližino pravnukov.
Pot naju pelje k tetama, ki sta obe že krepko čez devetdeset. Druži ju to, da sta bolj na široko odprli srce za Presežno v poznih letih. Kar je položeno v zibel, pač ne more utišati življenja hrup. Teta Lojzka si je zgodnja dekliška leta delila z mamico. Kaj mi še lahko pove o njej, starejša sestra o mlajši? Tisto o kaši sem si zapisala še po maminem nareku: Mlečno kašo, to jaz rada jem. Ali tega prav nikomur ne povem. Da bi mi jo snedli, tega se bojim in zato je res najbolje, da molčim.
A spomini ne molčijo. Trudijo se izrisati podobe nekega časa, časa, v katerem zadiši po orehovi potici, jabolkih in riževem narastku. In skodelici kave, ki jo z užitkom srebamo med pogovorom, preden se odpraviva še k teti Pavli, najmlajši med tetami in edini, ki je ostala sama, čisto sama na svetu. Verjamem ji, da ni vedno osamljena, da se sooča z bolečino zaradi izgube moža, sinov in prijatelja in da zmore občutiti veselje, videti dobre stvari okoli sebe.
Spomini so kot odprta vrata. Skoznje stopava v svet, ki je z vsakim obiskom manj zastrt in bolj domač.
Avtorica zgodbe: Andreja Gumzej
Fotografija je last avtorice
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 12. december 2023