Blizu mojega nekdanjega doma je domačija mojega očeta, po domače »Pri Andrejčkovih«. Tja se je dolgo časa nazaj primožila moja stara mama. Tako ji sicer nikoli nismo rekli, za nas je bila vedno mama ali Andrejčkova mama. Ostaja mnogo spominov, dobrega in lepega, ki nam ga je posredovala ob naših srečevanjih s pripovedovanjem in skupnim delom.
Otroci in kasneje najstniki smo zvečer hodili k Andrejčkovim po mleko. V delu leta, ko so dnevi krajši, smo prišli k Andrejčkovim, v veži nalili mleko v kanglico in odšli domov. Ko pa so bili dnevi daljši in toplejši, se nas je v mraku pod veliko lipo ob hiši zbralo veliko sestričen in bratrancev. Za kamnito mizo smo klepetali, se smejali, poslušali zgodbe in se družili z mamo in atom. Njene podobe čas ni prav nič spremenil. Vedno vesela, nasmejana in zadovoljna, krepke postave, s predpasnikom in kito, speto na glavi.
Poletna košnja je bila pravi kmečki praznik. Prav tako pospravljanje mrve, ki je sledilo. In seveda tik pred začetkom novega šolskega leta pobiranje krompirja. Leto za letom, več let… Mama je bila vedno prisotna, vedno pri delu, vesela, nasmejana in vesela vsakega izmed nas. »Izven sezone« velikih kmečkih opravil je na rame poveznila grablje, se usedla na kolo in ničkolikokrat odpeljala na travnik na Morost obračat mrvo. Ali pa še malo dlje, na njivo s črno morostarsko zemljo.
Jeseni smo nabirali koruzo in jo ličkali. Se veselili, smejali in pogovarjali. To je bilo pravo doživetje za širše sorodstvo. V živo ostaja v spominu zimski čas, ko so prišle na vrsto koline in čas, ko smo v »hiši« splezali na krušno peč in se posladkali z jabolčnimi krhlji, ki so se tam sušili. In kukali s peči, ko sta z atom v »hiši« delala zobotrebce ali kot smo takrat rekli »klinčke«. Ko se je shladilo, je v kuhinji zakurila »šporhet« in pogrela »hišo«. Centralne kurjave seveda ni bilo. Kruh je pekla v krušni peči in njen je bil vedno najboljši. Tudi v kaščo nas je kdaj pa kdaj povabila in tam smo vpijali edinstvene vonjave po žitu in drugih dobrotah.
Njene rože so bile vsako leto čudovite, pisano barvite in v polnem cvetju. Veliko časa je preživela v gredi, okopavala, pikirala, sadila… Živela je v stiku z zemljo in vsem, kar ji je le ta podarjala. Rada se je pogovarjala z naključnimi mimoidočimi in pogosto je imela obiske. Vsakomur je namenila prijazno besedo in svoj čas. V sebi je nosila veliko bolečino zaradi vojnih grozot in krivic in velikokrat je z nami, ko smo odrasli, o tem tudi spregovorila. Ob tem je kljub nemiru v duši ohranila vedrino, pogled naprej in hvaležnost za življenje.
Leta so minevala, prišla je starost in življenje ji je naložilo deseti križ. Za vsak Božič smo jo obiskali, pa še vmes. Vesela je bila našega obiska, vesela vsakega od najinih otrok in še posebej moža, s katerim sta imela sorodnike iz istih vasi. Kar oživela je, ko sta se pogovarjala o Šentjurju, Udju, Pecah, o tem in onem dogodku, sorodnikih, znancih… Še vedno je rada prebirala Družino in poslušala radio Ognjišče. Še vedno je kurila stari »šporhet«, še vedno je vsako leto postavila jaslice in dokler je mogla, je prihajala k maši v župnijsko cerkev. Pešanje telesnih moči ji ni vzelo veselja in sproščenosti. Veselila se je drobnih in majhnih stvari, ki jih je našla v svojem vsakdanu ali pri srečevanju z ljudmi. Marsikaj je doživela v svojem dolgem življenju, s svojimi petimi otroki, marsičesa se je naučila in kar je imela, je z velikim veseljem delila. Ko je mož obležal, ga je doma negovala do smrti.
Velikokrat pomislim na našo Andrejčkovo mamo. Na veselje do življenja, ki ga je delila z nami od otroštva dalje. Na preprostost in skromnost, ki ju je poosebljala. Na čas, ki ga je namenila sorodnikom, znancem ali naključno videnim ljudem. Na spoštovanje svojih staršev, ki jih je tudi v svoji visoki starosti onikala. Na veselje, ki se je pojavilo na njenem obrazu, ko smo jo obiskali. Ko sem se rodila, je bila stara 49 let. Umrla je v 99. letu starosti in pokopali smo jo na moj 49. rojstni dan.
Ob tem spominjanju čutim njeno bližino in mnogo lepega, ki nam ga je posredovala z svojim zgledom, ravnanjem, pogovori in življenjem. Čutim odgovornost, da prejeto posredujem svojim otrokom in ljudem, ki jih srečujem v življenju.
Avtorica zgodbe: Karmen T.
Na naslovni fotografiji je mama ob praznovanju 90. rojstnega dneva (foto: Karmen)
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 11. december 2023