Ko sem se ozrla v preteklost, sem zadržala dih: »Nemogoče, je res minilo že toliko časa?« Spoznala sem ju pred več kot tremi desetletji. Po spletu okoliščin. Z njuno hčerko sva se srečali na fakulteti. Ker sva se zaradi študijskih obveznosti dnevno srečevali na predavanjih in vajah, sva ob pogovorih ugotovili, da imava zelo podobne vrednote. Razvilo se je prijateljstvo, skupno učenje v fakultetni knjižnici in tudi kakšen obisk na njenem domu. Tam sem ju srečala. Ona vesela, nasmejana, prijetnega glasu, polna življenja in iskanja možnosti, kako bi se darovala za druge, kako bi pomagala… On družinski steber, prav tako prijeten gospod, delaven in s posluhom za tiste, ki nimajo ali imajo premalo. Že ob prvem obisku pri njih me je prevzela domačnost in velika naklonjenost.
Življenje ubira različne poti, nekaj so želje, nekaj se zgodi. Vsaka od naju je zakorakala po svoji poti, vse manj smo se videvali, a spomin na skupaj preživete trenutke in doživetja je ostal zelo lep in prijeten.
Pred nekaj leti sva z možem in mlajšima dvema pohajala okrog Blejske koče na Lipanci na Pokljuki. Takrat sem ju zagledala. Najprej sem obstala, nato pristopila. Veselje, presenečenje in zvonki smeh. S prijateljico sva se objeli in neizmerno razveselili druga druge, prav tako z njenim očetom. Takoj zatem se je obrnil k hčerki in dejal: »Ali Karmen ve?« V hipu sem zaslutila. Oči so se mu orosile in le s težavo je povedal: »Naša mamica se je poslovila. Raka je imela. Tako hitro je šlo.« Obstala sem in onemela. Skozi moje misli je šinilo: »Kako je to mogoče? Da se poslovi nekdo, ki še ni dočakal starosti in kar puhti od življenja in dobrote?« Razumem, da napisano niso kriteriji za dolgost življenja, a vseeno, kako je to mogoče. »Me je ona pregovorila in sva prišla sem v naravo,« je odgovoril in hvaležno pogledal hčerko. »Bogu hvala, da jo imam!« Še nekaj časa smo klepetali, potem smo se poslovili. Odkorakala sta v smeri Rudnega polja, mi naprej na Mrežce. Zelo vesela sem bila tega srečanja, hkrati me je novica o smrti pretresla.
Nedolgo zatem sem listala po moji miniaturni beležki z rumenim usnjenim ovitkom, v kateri imam zapisane telefonske številke in naslove oseb, s katerimi sem bila včasih v stiku. Čeprav je že veliko let nedotaknjena, jo še vedno hranim. Ne vem sicer zakaj, a je moja in veliko lepega sem doživela zaradi nje. Zaradi pogovorov, ki jih je »povzročila«. Takrat me je prešinilo: »Pisala bom gospodu za božične praznike.« Sestavila sem besedilo, napisala poznani naslov na kuverto in pismo oddala na pošti.
Nekaj dni zatem je zazvonil stacionarni telefon. Redko še zvoni, odkar uporabljamo mobilne telefone. Ko sem dvignila slušalko, se je na drugi strani zaslišal znani glas: »Karmen, pozdravljena! Kako da si se ti spomnila name, na starega moža?« Dolgo sva govorila. O tem, kaj dela, kako so njegovi otroci, kako si skuša zapolniti čas po smrti žene in kako zelo jo pogreša. »Sem začel hodit vsak dan k maši. Le tako zdržim to bolečino,« je povedal. Njegove besede so me pretresle. »Še vedno se odpeljem na Dolenjsko, obdelujem vrt in čebelarim. Pridelam več kot potrebujem, potem pa razdam, kar je preveč.« Dobrota, ki sem jo začutila na njihovem domu pred leti, še vedno traja. »Vseeno je težko biti sam. Le vzemita si čas za vaju, ker potem, ko eden odide, je prepozno,« modro pove. »Midva sva si tega časa vzela premalo, zato to povem drugim,« še doda. Zaželi lepe praznike in se posloviva.
Naslednjo praznično voščilnico mu napišem pred Veliko nočjo in tako naprej leto za letom, sedaj že več let vsako leto dvakrat. Ko pismo dobi, vedno pokliče. Poln hvaležnosti in kljub osmim križem po glasu sodeč čil in krepak. Bogu hvala za tak preplet naših poti, za veselje, spodbudo in hvaležnost, ki se ob tem izrazita in tudi za nove poti, ki jih v življenju iščemo in včasih najdemo. Ker smo. Ker se opazimo. Ker si voščimo.
Avtorica zgodbe: Karmen
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 22. november 2023