“Vedno bolj vidim, da ima starost zares svoj namen. Starost te ustavi, nisi več zmožen bežati v aktivnosti, minljivost se te začne dotikati. Od nas pa je odvisno, kdaj se bomo začeli tega zavedati in sprejemati minljivost. Prej, ko se tega zavedaš, bolje je. Če se zavedaš minljivosti, si bolj svoboden, bolj pristno in iskreno živiš, zavedaš se dragocenosti življenja, srečen si, da obstajaš,” pripoveduje Miha Zimšek, ki je po dveh različnih študijih in iskanju samega sebe v osami v Latviji odkril, da to ni njegova pot. Svoje poslanstvo je našel v spremljanju umirajočih v okviru Hospica (op. Slovensko društvo Hospic) in delu z otroki, ki žalujejo. K temu ga je povabila njegova mama, ki je dolgoletna prostovoljka na Hospicu.
Deset let je bil prostovoljec pri Hospicu, sedaj pa je že nekaj let zaposlen. Opravlja spremljanje hudo bolnih in umirajočih, s katerimi se pogovarja, jih posluša, je ob njih. Poleg tega je eden od glavnih koordinatorjev Tabora levjesrčnih, ki ga organizirajo vsako poletje. Tabor je namenjen otrokom, ki žalujejo po izgubi bližnjih. Sam pravi, da ob spremljanju umirajočih in otrok tudi sam raste, se spoznava in se uči o pomembnosti življenja.
Vir in več informacij: https://si.aleteia.org
Fotografija: osebni arhiv Mihe Zimška (objavljeno na Aleteia.si)