Izkušnja umiranja babice v Hiši Ljubhospic ga je vodila, da je postal prostovoljec za pomoč umirajočim. To ga umirja in ob tem mu je toplo. Z umirajočim, ki ga spremlja, se zgodi, da postaneta tudi prijatelja.
Žiga Čamernik je na dogodku VEČER Z MANCO KOŠIR: zgodbe o knjigah in ljudeh, ki se je odvil 14. novembra 2021, spregovoril o svojih izkušnja srečevanja z smrtjo, odhodi in žalovanjem.
“Vključitev none v hišo Ljubhospic je uredila mama za svojo mamo. Nona je imela raka, ki se je začel na črevesju in razširil. V hiši je preživela en mesec. Ves čas bivanja je poudarjala, kako je srečna. Čutili smo in tudi ona je vedela, da umira, čeprav o tem nikoli nismo govorili.
Za vključitev v hospic smo se odločili hitro, ker to ni navaden dom za stare, ampak nudi celostno oskrbo in podporo. Ko smo od doma odhajali v hospic, je mama jokala in sosedje so se zbrali. Vsi smo vedeli, da je to zadnjič in da odhaja. V hospicu pa je bila zadovoljna. Pogosto je rekla: “Počutim se kot angleška kraljica. Tak tretma je tukaj”.
Z njenim bivanjem v hospicu je začela prihajati na plano neka nova družinska dinamika, ki je nismo vajeni. Izrazilo se je vse, kar je bilo potlačeno in zamolčano. Pokazali so se tudi nesporazumi. Temu smo se prilagodili in določili, da z mamo prihajava na obiske ločeno.
Zadnji dan sem si želel biti ob noni. Nismo vedeli, ali je njen odhod vprašanje nekaj dni, morda celo nekaj ur. Imel sem obveznosti na filmskem festivalu in se spraševal, kaj naj storim. Vodja doma mi je rekla, da naj kar grem in da včasih umirajoči lažje odidejo, če nas ni zraven. Ponovno sem se naučil nekaj novega – da smo morda tudi mi tisti, da zadržujemo človeka, katerega čas je napočil. In takrat je odšla.
Naslednji dan sem takoj vedel, kaj si želim – to je hospic. Takoj sem želel postati prostovoljec. Povedali pa so mi, da naj si vendarle vzamem nekaj časa za žalovanje. Vztrajal sem, da sem usposobljen, da delam v razmerah, kjer se je potrebno zbrati, da druge učim razlik med egom in zavestjo in da sem pripravljen. Po nekaj mesecih sem spoznal, da je proces žalovanja vsaj tako pomemben kot proces odhajanja. Zato se tudi v hospicu (op. Slovensko društvo Hospic) ukvarjamo veliko tudi z žalujočimi ljudmi. Minila so leta in potem sem se kot prostovoljec pridružil Slovenskemu društvu Hospic. Zdaj sodelujem s prostovoljci in spremljam umirajoče. Ob tem mi je toplo.
“Pogosto po izgubi bližnjega zaradi smrti mislimo: “Par mesecev, pa moraš biti kar dober.” Pa ni tako. Imamo pravico do žalovanja. Moramo si vzeti ta prostor. To nam pripada.”
Žiga Čamernik
Vabljeni k ogledu video posnetka.
Začne se pri 19:09: https://www.facebook.com.
Fotografija: posnetek zaslona videa