“Napisala boš knjigo pisem o smrti. O veliki smrti in manjših smrtih, ki jih doživljamo vsak dan. O strahovih, pod katerimi je en strah temeljni: strah pred smrtjo,” si je rekla Manca Košir, večletna prostovoljka Slovenska društva Hospic in jo je.
Manca te knjige ni pisala ‘iz glave’, ampak takrat, ‘ko je imela odprto srce’. S sedmimi dopisovalci je od strinjala zastore s temo, o kateri veliko preredko odkrito spregovorimo, včasih pa si o njej ne upamo niti zares razmišljati. Povsem enostavno ni bilo niti za Manco.
Za Metropolitan.si je povedala:
“Napisala sem že osemnajst knjig in z nobeno se nisem toliko namučila kot s to, ki je v sekundi telefonskega pogovora dobila ime Darovi minevanja. S sleherno dopisovalko in obema dopisovalcema sem vzpostavila duhovni most, zato njihovih pisem nisem le brala, temveč sem jih doživljala. Živela! Bila sem vzhičena in v devetih nebesih, a bila sem tudi na smrt prestrašena v podzemlju bivanja. Čustveno do roba polna, včasih čisto preč …”
Citati iz knjige Mance Košir, Darovi minevanja
“Sprejemanje na prvi dih boleče in krivične situacije prinaša mir. Prinaša pomirjenost s svetlobo in temo. zares zaobjeti enost je možno samo tako, da z največjim mirom v sebi udomačimo oba pola. Da nehamo neskončno uriti in truditi vedno samo za svetlo, ob tem pa vse temno skriti pod preprogo. Ne, enost je sestavljena enakopravno iz obojega: iz svetlobe in teme. Obe je nujno sprejeti. Z obema potrpežljivo in ljubeče bivati v sobivanju.’
Urška Lunder, spremljevalka umirajočih, pionirka paliativne oskrbe na Slovenskem in zdravnica
“Pri nekaterih se manifestira strah pred smrtjo le posredno, bodisi kot splošno vznemirjenje, ki ga skušamo racionalizirati ali pomiriti na različne načine, bodisi kot kakršen koli psihološki simptom. Nekateri pa doživljajo strah pred smrtjo zavestno; pri nekaterih si ta strah utre pot v obliki paničnega strahu, ki jim zasenči vsako srečo in pokvari vsako izpolnitev. Na umrljivost nas lahko spomni prvi sivi las, prva, komaj opazno ohlapna koža na trebuhu ali prva guba na vratu. In nas spodbudi v neizprosno borbo zanikanja z vsemi sredstvi, ki nam jih omogočajo lastni zaščitni mehanizmi in dan za dnem ponujajo mediji. S tem smo strah pred smrtjo bolj ali manj uspešno potisnili na drugo, vsaj na videz varnejšo bojno linijo: na strah pred staranjem.”
Janko Bohak, klinični psiholog in psihoterapevt
“Danes morajo žalujoči delati uslugo nam, ki jih spremljamo. Biti morajo močni, da nas preveč ne (z)motijo v našem dobrem počutju. ‘Uspešno’ morajo zadušiti, potlačiti žalost globoko vase. Čeprav bi morali izjokati, izječati gorje … pa jim mi nismo pripravljeni, niti nismo usposobljeni stati ob strani v prebolevanju. Danes ni časa … Ne dovolijo nam časa, da ki ga potrebujemo za umiritev in okrepitev naših čutenj.”
Karl Gržan, duhovnik, teolog in pisatelj
“Hkrati z občutkom, da se pri živem telesu razkrajam in spreminjam v hodečo gmoto strupa, je bil vedno bolj živ občutek, da resnične mene ne doseže nobena kemira, noben poseg v telo. Da bresnovni del mene ostaja živ in svoboden, ne glede na to, kaj se dogaja s posodo, v kateri se je začasno naselil.”
Jasna Stosič, ljubiteljica narave, zdravnica in terapevtka integrativne medicine
“Partnerstvo je svojstvena smrt. Skoznjo je vstajenje dano le celim, celovitim. Zato sem v sebi vedno gojila intuicijo, da moram najprej najti svojo celovitost in jo nato deliti z Drugim – in s tem odstopam še od ene ‘družbene norme’.”
Ana Drevenšek, doula, pobudnica ženskega duhovnega gibanja Rdeči šotor