V Sloveniji se vsako leto z življenjem poslovi več kot 20.000 ljudi, a mnogi med njimi še vedno nimajo dostopa do ustrezne paliativne oskrbe, ki bi jim omogočila miren in dostojanstven zaključek življenjske poti. Na to so opozorili strokovnjaki, prostovoljci in predstavniki humanitarnih organizacij, ki so se 18. septembra 2025 zbrali na posvetu Slovenske Karitas o pogojih za vzpostavitev celovite paliativne oskrbe.
Dogodek je poudaril pomen sodelovanja med zdravstvom, nevladnimi organizacijami in skupnostjo – predvsem pa pomen človečnosti, posluha in bližine, ko besede pogosto ne zadoščajo več.
Skupaj za celostno paliativno oskrbo
Posvet je v Ljubljano privabil več kot 200 zdravstvenih in socialnih delavcev, prostovoljcev in predstavnikov humanitarnih organizacij. Že v uvodu sta udeležence nagovorila generalni tajnik Slovenske Karitas Peter Tomažič in Samira Ališič Kovač, vodja sektorja za uporabnike zdravstvene dejavnosti, ki sta poudarila pomen sodelovanja med državnimi institucijami in civilno družbo pri skrbi za bolnike v paliativni oskrbi.
Dogodek je potekal v dveh delih – strokovnem in razpravljalnem. Prvi je bil namenjen predstavitvi trenutnega stanja paliativne in hospic oskrbe v Sloveniji, drugi pa iskanju poti za boljše sodelovanje in vključevanje nevladnih organizacij ter svojcev v podporo bolnikom.
Strokovni prispevki: vrzeli, odgovornost in srčnost
V prvem delu posveta so svoja spoznanja v obliki strokovnih prispevkov delili priznani strokovnjaki s področja paliativne oskrbe:
- dr. Simona Kos (ZD Kranj),
- Mateja Rončelj (ZD Ljubljana),
- dr. Maja Ebert Moltara (Onkološki inštitut, predsednica Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe),
- prof. dr. Bojana Beović (predsednica Zdravniške zbornice Slovenije) ter
- dr. Tatjana Rožič (Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana).
Predavatelji so opozorili, da so na področju paliativne oskrbe v Sloveniji še vedno prisotne velike sistemske in operativne vrzeli.
- Premalo je paliativnih timov, ki so pogosto preobremenjeni in delujejo predvsem na podlagi osebne predanosti zdravnikov in medicinskih sester.
- Nekatere regije, kot je Notranjska, so še vedno brez organizirane paliativne oskrbe.
- Premalo so upoštevane tudi potrebe neonkoloških bolnikov, ki pogosto ostajajo brez zadostne podpore.
»Paliativa ni le zdravljenje simptomov, ampak celosten pristop do človeka – fizično, čustveno, duševno in duhovno,«
so poudarili predavatelji.
Zaznali so tudi pomanjkanje znanja o paliativi v formalnem izobraževanju. Šele v zadnjih letih so se vsebine s področja paliativne oskrbe začele vključevati v študijske programe medicine, a specializirani zdravniki še vedno potrebujejo dodatna izobraževanja.
Zgodnja komunikacija in prisotnost – temelj zaupanja
Med ključnimi poudarki posveta je bila tudi pomembnost zgodnje komunikacije z bolnikom in svojci.
O bolezni, njenih posledicah in o tem, kako lahko svojci sodelujejo v skrbi za umirajočega, je treba govoriti dovolj zgodaj – še preden je prepozno.
Tak pogovor prinaša razumevanje, pripravljenost in predvsem mir, tako za bolnika kot za njegove bližnje. Paliativa, so poudarili, ni le konec – je priložnost, da življenje ohrani svojo vrednost do zadnjega trenutka.
Okrogla miza: ko povežemo zdravstvo in srčnost skupnosti
V drugem delu dogodka je sledila okrogla miza z naslovom »Sodelovanje in vloga NVO z zdravstvom v paliativni oskrbi ter opolnomočenje svojcev«, ki jo je vodila novinarka Marjana Debevec (Radio Ognjišče).
Sodelovali so;
- Urška Končan (Hiša Ljubhospic),
- Alenka Križnik (Slovensko društvo Hospic),
- mag. Helena Zevnik Rozman (Slovenska karitas),
- dr. Anže Cunk (bolnišnični duhovnik),
- dr. Maja Ebert Moltara in
- dr. Tatjana Rožič.
Sogovorniki so poudarili, da je sodelovanje med zdravstvom, svojci in nevladnimi organizacijami ključno za kakovostno paliativno oskrbo.
Humanitarne organizacije, kot so Karitas, Hospic in Hiša Ljubhospic, lahko nudijo neprecenljivo toplino, srčnost in prisotnost, ki dopolnjujejo delo zdravstvenih služb.
»Ljudje si želijo posloviti v domačem okolju, obdani z bližino in spoštovanjem. Zato moramo ustvariti sistem, ki jim to omogoča,«
je bilo slišati v razpravi.
Zaupanje, sodelovanje in človečnost – temelji prihodnosti
Udeleženci so se strinjali, da bo Slovenija morala v prihodnjih letih narediti pomembne korake – od oblikovanja manjkajočih paliativnih timov do sprememb zakonodaje in zagotavljanja več izobraževanj.
A ob tem ostaja ključno spoznanje: paliativna oskrba ni le zdravstvena storitev, temveč izraz človečnosti, solidarnosti in ljubezni.
Za dostojanstvo ob koncu življenja je potrebna skupnost – strokovnjaki, prostovoljci, svojci in vsi, ki razumejo, da tudi zadnji trenutki življenja štejejo.
Slovenska Karitas je ob koncu posveta povabila vse udeležence, naj spoznanja in izkušnje ponesejo naprej – v svoje okolje, med sodelavce in družine – in naj s svojim delom pomagajo graditi družbo, v kateri nihče ne ostane sam, ko se življenje počasi sklene.
Galerija slik
