Maruša Bešter, socialna oskrbovalka na domu v smrti, s katero se pogosto srečuje, odkriva resnico o življenju. Kaj ji razkriva?
S smrtjo in odhajanjem se srečujem na dva načina – kot sorodnica in kot socialna oskrbovalka. Obe poti mi razkrivata isto resnico: čas, ki ga imamo z bližnjim sploh v zadnjem obdobju življenja, je DAR – milosten in morda presenetljivo – poln življenja.
Hvaležna sem, da so naši bližnji imeli željo in možnost umreti doma, med svojimi. V domačem, varnem okolju, med znanimi predmeti, v hiši, ki je bila naš skupni dom, so se poslovili vsak na svoj način. Mi pa smo imeli čas, da smo se pripravili in sprejeli njihov odhod. Bili so dnevi, ko so prevladovale skrbi in so težave polnile naše misli. A v tem času se je zgodilo tudi veliko drobnih trenutkov, malih in velikih čudežev: ujeti pogledi, hvaležni nasmehi, besede, ki jih mogoče razumemo šele danes. Ti trenutki nas še danes grejejo ter so nam v tolažbo in lep spomin.
Dragoceno mi je, da so bili prisotni tudi otroci, saj se slovo ne zgodi le odraslim, temveč vsem, ki ljubijo. Skupaj smo hodili po tej poti slovesa in sprejeli, da je smrt del življenja. Tudi oni so na svoj način sklenili pot z odhajajočimi; vez, ki je bila med njimi za časa življenja, ostaja in živi naprej v njihovih srcih.
Kot oskrbovalka sem se naučila, kako veliko pomenijo skoraj nevidne stvari: skodelica čaja, navlažene ustnice, poravnana odeja, umirjen glas, nežen dotik, topla beseda. Učim se poslušati – in slišati – tihe želje, ki jih izgovarjajo oči. Dni morda ne moremo podaljšati, lahko pa času, ki ga še imamo z bližnjim, damo vrednost in pomen.
Seveda bolečina in praznina ostaneta, ko nekoga ni več v naši sredi. A verjamem, da je ta bolečina mehkejša, manj ostra, ko se slovo dogaja drug ob drugem – z dotikom, s pogledom, s šepetom: »Hvala. Odpusti. Rada te imam. Pojdi v miru.«
Vsakemu bi želela takšno slovo: slovo v okolju, kjer se človek počuti varnega, med ljudmi, ki so mu blizu. Slovo, v katerem je čas, da izrečemo hvala, prosimo odpuščanja in se naslonimo drug na drugega. Slovo, v katerem je prostor za besedo ali tišino, za dotik, ki pove več kot besede.
Ko dovolimo, da je odhajanje, umiranje in smrt del našega skupnega življenja, smrt ne zasede prestola; na prestolu ostane ljubezen. In ljubezen nas uči, kako se rojeva mir v duši – v zadnjem objemu, ki se nikoli zares ne konča.
Zapisala: Maruša Bešter, socialna oskrbovalka na domu
Naslovna fotografija je simbolna (Pexels)