Vozilo je podarila ga. Nada Jaklič Košir. »Prof. dr. Zver v veliko čast mi je, da lahko predam ključe tega vozila, ker bo to začetek mobilne paliativne oskrbe na vašem oddelku z željo, da se paliativna oskrba razširi še na ostale oddelke. Naj bo to tudi začetek ozaveščanja ljudi, kaj je paliativna oskrba, da bo manj razmišljanja o evtanaziji. Iskrena zahvala profesor za vašo srčnost, prav tako hvala celi ekipi. Upam, da bo vsem, ki bodo potrebovali paliativno oskrbo, dano doživeti to srčnost, to predanost, ki jo širite na oddelku za hematologijo,« je ob predaji ključev povedala Nada Jaklič Košir.

»S pomočjo takšnih ljudi hematologija dela velike korake naprej. Časi so zahtevni, zato nam je  vsaka donacija dragocena. Še posebej, če nam omogoča, da gremo v novo smer, v nov program, hvala vam. Na ta način bomo približali ljudem nekaj, kar je zame privilegij, biti do zadnjega trenutka doma, se posloviti doma, v družbi tistih, ki jih imaš najrajši,« je ob prevzemu ključev povedal prof. dr. Samo Zver.

Na fotografiji (z leve proti desni): Nataša Battesin, Nada Jaklič Košir in prof. dr. Samo Zver (foto UKC Ljubljana)

The post Prof. dr. Samo Zver: »S pomočjo takšnih ljudi hematologija dela velike korake naprej« – donacija vozila za paliativni tim – sporočilo za javnost UKCL appeared first on Rad imam življenje.

Predlagatelji zakona pod okriljem združenja za dostojno starost Srebrna nit so v parlament vložili zakonski predlog s podporo več kot 5000 volivk in volivcev. Poslanci so po splošni razpravi o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja s 64 glasovi proti in devetimi za odločili, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.

V Svobodi menijo, da je predlog zakona dobro pripravljen in da je primeren za nadaljnjo obravnavo. “Menimo pa tudi, da je vprašanje zakonske ureditve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pomembno družbeno vprašanje, ki terja širšo družbeno razpravo,” je pred glasovanjem o predlogu dejala poslanka Svobode Tereza Novak.

S spletnega mesta DZ-ja je razvidno, da so vložili predlog za razpis posvetovalnega referenduma o obravnavi ureditve pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Vsebina pobude pa še ni dostopna.

Poslanske skupine so se v splošni razpravi strinjale, da je treba urediti področje paliativne oskrbe. Koalicija in opozicija pa sta bili glede tega, ali vprašanje pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zakonsko urediti, na povsem različnih bregovih.

Vir in več informacij: https://www.rtvslo.si/slovenija
Foto: vir RTV SLO, Hiša Hospic v Ljubljani. Foto: BoBo

The post Predlog zakona o možnosti evtanazije poslanci zavrnili appeared first on Rad imam življenje.

Prof. dr. Matjaž Zwitter, predstojnik Katedre za medicinsko etiko na Medicinski fakulteti Maribor, je predstavil raziskavo in preliminarne rezultate ankete o odnosu do predlaganega zakona, ki so jo opravili med tistimi, ki jih zakon najbolj zadeva – bolniki in invalidi.

Na novinarski konferenci so sodelovali:

• Prof. dr. Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije
• Prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva
• Prof. dr. Matjaž Zwitter, predstojnik Katedre za medicinsko etiko na Medicinski fakulteti Maribor
• Asist. dr. Maja Ebert Moltara, specializiranega paliativnega tima na Onkološkem inštitutu

Vir: https://www.youtube.com
Dodatne informacije: https://www.zdravniskazbornica.si/za-javnost/zbrana-vsebina-o-pomo%C4%8Di-pri-samomoru-in-evtanaziji
Brošura o evtanaziji je dostopna tu.

The post Zdravniki nasprotujejo aktivnemu ubijanju bolnika – video appeared first on Rad imam življenje.

V državah, kjer so postopki za prostovoljno končanje življenja s pomočjo evtanazije legalizirani, v povprečju tri do štiri odstotke ljudi, ki se zaradi kronične, napredujoče, neozdravljive bolezni, pa naj bo to rak, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), srčno popuščanje, multipla skleroza ali amiotrofična lateralna skleroza (ALS) znajdejo v tako rekoč brezizhodni situaciji, prosi za pomoč pri končanju življenja. Pri nas vprašanje evtanazije ni niti dorečeno niti zakonodajno urejeno. Pripravljen je sicer osnutek zakona, oblikovan v sklopu civilne družbe, ki pa mu zdravniki – zlasti družinski zdravniki, ki bi jih uzakonitev predlaganih rešitev spravila v nezavidljiv in z njihovega zornega kota povsem nesprejemljiv položaj – nasprotujejo. Zavedajo se, da je ureditev tega področja nujna, vendar po drugačni poti, s širšim družbenim konsenzom in v dialogu s stroko.

“Od pet do deset bolnikov na leto je takih, s katerimi v zadnjem obdobju življenja razpravljamo tudi o tej temi, toda osebno se še nisem srečala s prošnjo, naj bolniku pomagam pri zaključku življenja.”

prof. dr. Marija Petek Šter, specialistka družinske medicine in predstojnica Katedre za družinsko medicino

Diana Zajec se je z zdravnico za Zdravstveni portal .si pogovarjala o evtanaziji in tudi o številnih drugih aktualnih izzivih v sferi družinske medicine.

Več informacij in celoten članek preberite na: https://www.zdravstveniportal.si/zdravstvo/aktualno/894/evtanazija-druzinski-zdravnik
Fotografija: Diana Zajc

The post Prof. dr. Marija Petek Šter: »Družinski zdravniki nikakor ne sprejemamo vloge, ki nam jo želijo vsiliti« appeared first on Rad imam življenje.

Za obdobje umiranja se med ljudmi raje uporabljajo besedne zveze, kot so »poslavlja se«, »odhaja«, »zapušča nas«. Pojmi, kot so paliativna oskrba in drugi, ki se uporabljajo v strokovnih krogih za oskrbo neozdravljivo bolnih, pa v družbi ostajajo na splošno večinoma slabo poznani in tudi napačno razumljeni. Mnogi še vedno paliativno oskrbo razumejo kot trenutek, ko »medicina dvigne roke« in je zato »vsega konec«, ali kot obdobje umiranja.

Družba bo zagotovo potrebovala svoj čas za spremembe v odnosu do življenja in smrti ter do pravilnega razumevanja pojmov paliativne oskrbe. Prav razumevanju teh pojmov bomo namenili prostor v tokratni številki Žarka dobrote.

Zgodovina paliativne oskrbe

Začetki paliativne oskrbe segajo v 60. leta prejšnjega stoletja v Združeno kraljestvo, ko je Cicely Saunders ustanovila nevladno gibanje hospic za pomoč umirajočim. Ponekod so taka gibanja hospica še danes vodilna sila v oskrbi neozdravljivo bolnih. Drugod pa so sistem podpore neozdravljivo bolnih uspešno vključili v obstoječe zdravstvene sisteme. Model oskrbe umirajočih v bolnišnicah je v 70-ih letih vpeljal kanadski zdravnik Balfour Mount in to poimenoval paliativna oskrba. To so bili začetki razvoja paliativne oskrbe kot zdravstvene stroke, ki se je do današnjih dni v svetu postavila ob bok ostalim temeljnim zdravstvenim strokam oziroma se je z njimi začela aktivno prepletati. Model organizacije paliativne oskrbe je bil močno povezan z značilnostmi medpoklicnega in timskega sodelovanja v posameznem kulturnem okolju. Izraz podporna oskrba se je razmahnil šele v 90-ih letih, predvsem ob podpori mednarodne organizacije Multinational association of supportive care in cancer (MASCC; Mednarodno združenje za podporno oskrbo pri raku), ki je začela z intenzivnim raziskovalnim delom na področju obvladovanja simptomov. V Sloveniji spremljamo razvoj paliativne oskrbe od sredine 90-ih let, sprva z gibanjem hospic, zdaj pa si počasi utira pot v zdravstvenem sistemu. Od leta 2010 imamo v Sloveniji državni program paliativne oskrbe, s katerim so bili postavljeni temelji stroke paliativne oskrbe.

Definicije paliativne oskrbe

Definicijo paliativne oskrbe, ki jo podaja Svetovna zdravstvena organizacija (SZO), povzema državni program paliativne oskrbe Slovenije in jo natančneje označuje kot:

• celostno obravnavo bolnika z resnimi, življenje ogrožajočimi stanji in oskrbo njegovih simptomov in težav (telesnih, psiholoških, socialnih, duhovnih);
• zagotavljanje podpornega sistema, ki omogoča bolniku čim bolj aktivno in polno življenje vse do smrti;
• podporo bližnjim med bolnikovo boleznijo ter v obdobju žalovanja;
• timski pristop pri obravnavi;
• sprejemanje življenja in smrti kot dela naravnega procesa, ki se ga ne skrajšuje, niti po nepotrebnem ne podaljšuje; in skrb za čim boljšo kakovost življenja bolnika, kar lahko vpliva tudi na sam potek osnovne bolezni.
• Mednarodno združenje za paliativno in hospic
• oskrbo (IAHPC) je dopolnilo obstoječo definicijo Svetovne zdravstvene organizacije in v ospredje postavlja
• koncept lajšanja trpljenja zaradi resnega bolezenskega stanja. Posledično omogoča spremembo koncepta paliativne oskrbe, usmerjene v bolezen, na paliativno oskrbo, usmerjeno v človeka.

Paliativna oskrba je aktivna celostna oskrba posameznikov vseh starosti, katerih trpljenje je posledica resnega bolezenskega stanja, še zlasti ob koncu življenja. Njen cilj je izboljšati kakovost življenja bolnikov, njihovih bližnjih in negovalcev (IAHPC, 2017).

Podrobnejša razlaga:

• Vključuje preventivo, zgodnje prepoznavanje, celostno oceno in obravnavo telesnih simptomov, vključno z bolečino in drugimi obremenjujočimi simptomi, psihičnimi stiskami, duhovnimi težavami in socialnimi potrebami. Kadar je le mogoče, morajo ukrepi temeljiti na dokazih.
• Zagotavlja podporo bolnikom, da živijo kar se da polno življenje do smrti, tako da jim olajša učinkovito komunikacijo in jim pomaga pri določanju ter doseganju ciljev oskrbe.
• Uporablja se med celotnim potekom bolezni, prilagojeno glede na bolnikove potrebe.
• Zagotavlja se skupaj s specifičnim zdravljenjem bolezni, kadar je to potrebno.
• Lahko pozitivno vpliva na potek bolezni.
• Ne pospešuje niti ne zavlačuje smrti, spoštuje življenje in prepozna umiranje kot naravni proces.
• Nudi podporo bolnikovim bližnjim in negovalcem, tako med bolnikovo boleznijo kot tudi v procesu žalovanja.
• Izvaja se s prepoznavanjem in spoštovanjem kulturnih vrednot in prepričanj, iz katerih izhajajo bolnik in njegovi bližnji.
• Uporablja se v vseh okoljih, kjer se bolnik nahaja (na bolnikovem domu, v zdravstvenih ustanovah), in na vseh nivojih zdravstvenega varstva (od primarnega do terciarnega nivoja).
• Izvajajo jo strokovnjaki z osnovnimi znanji paliativne oskrbe.
• Zapleteni primeri zahtevajo obravnavo specializirane paliativne oskrbe, ki jo izvajajo člani multiprofesionalnega tima.

Temeljni pojmi v zdravljenju napredujočih neozdravljivih bolezni

V obravnavo bolnikov z neozdravljivimi boleznimi se aktivno vključujejo in v njej prepletajo specifično, podporno in paliativno zdravljenje. V spodnji tabeli je prikazana njihova časovna umeščenost skozi potek bolezni.

Napredujoča neozdravljiva bolezen je kronično obolenje, ki ni v stabilni fazi in ga kljub napredku medicine še ne znamo pozdraviti. Primeri: napredovali rak, kronična pljučna obolenja (npr. KOPB), srčna obolenja (npr. kronično srčno popuščanje), nevrološka obolenja (npr. ALS, multipla skleroza) in druga.

Specifično zdravljenje je izraz, ki ga nekateri poimenujejo tudi zdravljenje, usmerjeno v osnovno bolezen, oziroma vzročno zdravljenje. Zajema postopke, ki neposredno vplivajo na potek osnovne bolezni (npr. v onkologiji: kemoterapija, obsevanje, kirurgija). Cilj specifičnega zdravljenja pri ozdravljivih boleznih je ozdravitev, pri neozdravljivih pa upočasnitev poteka bolezni (zazdravitev) in zmanjševanje bremena simptomov.

Podporno zdravljenje predstavlja zdravstvene postopke, ki nimajo neposrednega vpliva na potek osnovne bolezni (npr. v onkologiji: protibolečinska terapija ali terapija proti slabosti), vplivajo pa na zmanjševanje bremena simptomov v času specifičnega zdravljenja bolezni (pri ozdravljivih in neozdravljivih boleznih).

Podporna oskrba je spekter dejavnosti, ki zagotavljajo bolnikom z ozdravljivimi in neozdravljivimi boleznimi vsestransko podporo v celotnem obdobju obravnave (med diagnostiko, zdravljenjem, rehabilitacijo in vse do oskrbe umirajočega v zadnjih dneh življenja). To vključuje tako dostopnost do potrebnih informacij in storitev za oskrbo telesnih, čustvenih, duhovnih in socialnih potreb kot tudi promocijo zdravja, preventivo in spremljanje ozdravljenih.

Paliativna oskrba predstavlja celostno obravnavo bolnikov z resnimi, življenje ogrožajočimi stanji in oskrbo njihovih simptomov (telesnih, psiholoških, socialnih, duhovnih) ter podporo bližnjim med bolnikovo boleznijo ter v obdobju žalovanja (definicija SZO).

Celostna paliativna oskrba

Predstavlja obravnavo bolnika kot celoto, kot osebo s telesnimi, psihičnimi, socialnimi in duhovnimi potrebami (slika 2). Z napredovanjem neozdravljive bolezni se običajno povečuje breme težav, ki so praviloma večdimenzionalne in zato potrebujejo tudi timski pristop k obravnavi.

Bolnik ne potrebuje zgolj zdravstvene in negovalne obravnave, temveč tudi psihološko, socialno ter duhovno podporo, zato je za uresničevanje celostnega paliativnega pristopa ključnega pomena timska organizacija dela. Člani ožjega paliativnega tima so zdravniki, diplomirane medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege, v oskrbo pa se
glede na potrebe bolnika ter njegovih bližnjih vključujejo tudi sodelavci drugih strok (psiholog, delovni terapevt, socialni delavec, duhovnik, fizioterapevt, farmacevt, dietetik, prostovoljci …). Vsi člani paliativnega tima morajo imeti poleg dodatnega poglobljenega kliničnega znanja in veščin iz paliativne oskrbe tudi ustrezne komunikacijske spretnosti.

Delo vseh članov tima usklajuje koordinator paliativne oskrbe, ki glede na bolnikove potrebe in potrebe bližnjih v dani situaciji aktivira in koordinira najprimernejše službe, kraj, čas in trajanje obravnave ter s tem zagotavlja neprekinjeno obravnavo.

Neprekinjena paliativna oskrba

Pomeni bolniku prilagojeno neprekinjeno obravnavo glede na njegove potrebe, ne glede na to, kdaj ali kje je obravnavan (bolnišnica, dom starejših občanov, doma). Oskrba mora potekati koordinirano in strokovno.

Osnovna paliativna oskrba se izvaja na vseh ravneh zdravstvenega sistema in socialnega varstva: v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, na domu bolnika, v centrih za rehabilitacijo, pri izvajalcih institucionalnega varstva, nevladnih organizacijah. Izvajajo jo strokovni delavci, ki so za to področje dela ustrezno usposobljeni. Osnovna paliativna oskrba se začne z ugotavljanjem potreb bolnika in bližnjih ter pravočasnim načrtovanjem najbolj optimalne oskrbe. Potek bolezni lahko spremljajo številni zapleti, bolniki lahko postanejo psihološko ranljivi, kopičijo se lahko socialne težave. Z napredovanjem bolezni se stopnjujejo težko obvladljivi simptomi, pojavljajo se lahko manj pričakovane težave. Ko tovrstnih zapletov ni moč razrešiti z osnovnimi pristopi, je treba vključiti specializirano paliativno oskrbo.

Specializirana paliativna oskrba zagotavlja oskrbo, ko z osnovnimi pristopi ni več mogoče olajšati najkompleksnejših težav. Ne nadomešča osnovne paliativne oskrbe, temveč jo podpira in dopolnjuje. Specializirano paliativno oskrbo lahko izvajajo dodatno izobraženi timi za paliativno oskrbo v specializiranih bolnišničnih enotah, na bolnikovem domu (mobilni paliativni timi), v ustanovah za dnevno oskrbo, pri izvajalcih institucionalnega varstva v dnevnih in celodnevnih oblikah ter v hospicih.

Vključevanje bolnikovih bližnjih je pri zagotavljanju neprekinjene paliativne oskrbe izredno pomembno. Vključevanje mora biti pravočasno in prilagojeno posamezni družini. Namen je, da bližnji osvojijo potrebna znanja in da lahko postopno prevzemajo del oskrbe, ko se začne bolnikovo stanje slabšati. Le s pravočasnim vključevanjem bolnika in njegovih bližnjih v soodločanje glede zdravljenja in oskrbe lahko dosežemo postavljanje dosegljivih ciljev, ki so v skladu z bolnikovimi prioritetami in vrednotami.

Obdobja paliativne oskrbe

Bolnik in njegovi bližnji z napredovanjem bolezni prehajajo skozi več faz: zgodnja paliativna oskrba, pozna paliativna oskrba, obdobje oskrbe umirajočega, obdobje
oskrbe žalujočih (slika 3).

V obdobju zgodnje paliativne oskrbe je specifično zdravljenje sestavni del paliativne oskrbe (npr. v onkologiji sočasno sistemsko zdravljenje in podporna oskrba) in s tem vpliva na izboljšano kakovost življenja bolnikov, učinkovitost zdravljenja in tudi na dolžino preživetja. Zgodnja paliativna oskrba zajema izvajanje kompleksnih ukrepov, kot so podpora pri razumevanju bolezni (prognoza, vzrok, napredovanje …), urejanje simptomov (telesno, psihološko, socialno in duhovno), pomoč pri odločitvah (zdravljenje raka, prehrana, aktivnosti …), skrb za neprekinjeno oskrbo (mreža, sodelovanje, povezovanje), podpora bližnjim (pogovor z bolnikom, pomoč, poučevanje …), priprava na zadnje obdobje življenja (družina, želje, možnosti …) in vključevanje duhovnih vidikov (lastni pomen bivanja, zapuščina …). Nekatere aktivnosti se izvajajo redno (pregled trenutnih telesnih težav), druge pa je treba pravočasno in postopno vpeti v proces spremljanja in podpore bolnika skozi čas.

V obdobju pozne paliativne oskrbe s specifičnim zdravljenjem ne moremo več doseči izboljšanja kakovosti življenja in z njim tudi ne moremo vplivati na preživetje. Obdobje je različno dolgo, odvisno od vrste osnovne bolezni. Breme bolezni se postopoma stopnjuje in v ospredje stopi blaženje simptomov ter aktivno vključevanje bolnikovih bližnjih (če niso bili vključeni že prej).

Obdobje oskrbe umirajočega je za bolnika zadnje obdobje paliativne oskrbe in ga časovno opredelimo kot zadnje dneve/tedne življenja. Oskrba umirajočega ni sinonim za paliativno oskrbo. To je čas, v katerem je naš glavni cilj zagotavljanje bolnikovega udobja in dostojanstva. Posebna skrb mora biti namenjena tudi bolnikovim bližnjim.

Obdobje žalovanja je obdobje poslavljanja od umrlega po njegovi smrti, v širšem pomenu pa že od umirajočega.

Obdobje hospic oskrbe je običajno omejeno predvsem na zadnje tedne življenja bolnika in aktivno izvaja podporo bližnjim, tudi v obdobju žalovanja. Izraz se glede na časovno obdobje deloma prekriva s paliativno oskrbo, vsebinsko pa sta obravnavi v tem časovnem obdobju podobni. Hospic oskrba se od paliativne razlikuje zaradi zgodovinskega ozadja, različne vpetosti v zdravstveni sistem in organiziranosti v različnih državah (običajno zasebna dejavnost, velik vpliv prostovoljstva).

Zbrala: Helena Zevnik Rozman
Vir: Ebert Moltara, M., in drugi: Temeljni pojmi in predlagano izrazoslovje v paliativni oskrbi, Slovensko združenje paliativne in hospic oskrbe, Ljubljana 2020
Objavljeno v Žarek dobrote, november 2023

The post Razumevanje paliativne oskrbe appeared first on Rad imam življenje.

OI je svojo mobilno paliativno enoto vzpostavil že med epidemijo covida-19 septembra 2021 ob takratni podpori podjetja Porsche Inter Auto – Porsche Verovškova, ki je ob vzpostavitvi enote OI v uporabo podarilo vozilo. Mobilna enota OI predstavlja dopolnitev že dolgoletne paliativne dejavnosti OI v okviru Oddelka za akutno paliativno oskrbo. Potrebe po paliativni oskrbi so ogromne, kar kažejo tudi podatki OI, zato je nujno potrebno, da se vzpostavi dostopna paliativna oskrba po celi državi na vseh ravneh zdravstvenega sistema. Celostna neprekinjena paliativna oskrba, ki je uvedena dovolj zgodaj, pomembno izboljša kakovost življenja bolnikov z rakom. 

V Sloveniji letno umre okoli 23.000 ljudi, večinoma zaradi kroničnih neozdravljivih bolezni (po zadnjih objavljenih podatkih Registra raka RS za leto 2020 samo zaradi raka letno umre 6.423 ljudi), kar kaže na to, kako velike so potrebe po paliativni oskrbi bolnikov z neozdravljivo boleznijo tudi pri nas. Dodatno je v zadnjih letih na večje potrebe po paliativni oskrbi vplivala povečana stopnja umrljivosti med epidemijo covida-19. Ocene kažejo, da organizirano paliativno oskrbo koristi kar 60 % umirajočih in 80 % bolnikov z napredovalim rakom. 

»Na Onkološkem inštitutu Ljubljana (OI) že več kot 15 let specializirano paliativno oskrbo zagotavljajmo bolnikom na Oddelku za akutno paliativno oskrbo, ki je lani ponovno pridobil mednarodno akreditacijo na področju zagotavljanja integrirane celostne paliativne oskrbe s strani Evropskega združenja za internistično onkologijo. Na OI je bolnikom z rakom na voljo tudi ambulanta za zgodnjo paliativno oskrbo in konziliarno-svetovalna služba ter 24/7 telefonsko svetovanje, od septembra 2021 pa tudi mobilna paliativna enota, s katero obiskujejo bolnike na domu, kar jim zagotavlja še kakovostnejšo celostno obravnavo. Oddelek za akutno paliativno oskrbo OI poleg zdravstvene dejavnosti izvaja tudi aktivnosti izobraževanja in raziskovanja, s čimer kot terciarna ustanova za onkologijo usmerjamo razvoj paliativne oskrbe za bolnike z rakom po vsej državi.«

strokovna direktorica OI izr. prof. dr. Irena Oblak, dr. med.

Potrebe po paliativni oskrbi v zadnjih letih strmo naraščajo 

Na OI od epidemije covida-19 beležijo izjemno velik porast opravljenih storitev v vseh dejavnostih specializirane paliativne oskrbe bolnikov z rakom. Pred epidemijo je bilo v povprečju na bolnišničnem oddelku letno obravnavanih 217 bolnikov, od 2020 število narašča in se je v letu 2022 povečalo že za skoraj 40 % (355).  Prav tako se je povečalo število pregledov bolnikov v ambulanti za zgodnjo paliativno oskrbo za 64 % glede na podatke pred epidemijo (povprečno 183  pregledov letno pred epidemijo, 513 pregledov leta 2022).

Podvojilo se je število konziliarnih napotitev predvsem iz zunanjih zdravstvenih ustanov (Kinika Golnik, UKC Ljubljana in drugi). Ogromen porast beležijo tudi pri 24-urnem telefonskem svetovanju, kar trikrat več klicev je bilo v letu 2022 glede na leto 2020 (1573 leta 2020, 4457 v letu 2022). Tudi število obiskov bolnikov z rakom na domu v Osrednjeslovenski regiji, ki jih opravi mobilna paliativna enota OI, strmo narašča. Če so leta 2021 ob vzpostavitvi enote naredili okoli 40 obiskov na mesec, je teh danes že med 60 in 85. 

Več informacij in celoten članek preberite na: https://www.onko-i.si
Fotografija: Onkološki inštitut

The post Potrebe po paliativni oskrbi strmo naraščajo in stopnja dostopnosti tudi appeared first on Rad imam življenje.

Prostovoljci slovenskega društva Hospic že več kot 25 let podarjajo življenje dnevom. Sočutne in celostne oskrbe umirajočih in njihovih svojcev so deležni tudi prebivalci Zgornje Savinjske doline. Pred štirimi leti so v Mozirju ustanovili območni odbor. Delovanje društva na tem območju so predstavili Darja Fale, Renata J. Roban, Darja Jeraj, Tadeja Gotar, Jon Kanjir in pater Karel Gržan.

V oddaji Duhovni utrip, ki je bila na sporedu RTV Slovenija v nedeljo, 11. 11. 2023, predstavljajo svoje poslanstvo, spoznanja in svoje delo.

Zelo pomembno je, da nimamo tabu tem in da si stojimo ob strani ob vseh temah, posebej v trenutkih, ki za naše počutje in za naše življenje niso enostavna. To zajema tudi vprašanje minljivosti, to so tudi obdobja, ko doživimo, da je nekdo, ki je našemu življenju drag, prešel ali da situacije, ki so težke v bolezni, doživljamo v prisotnosti, tudi mi sami.

Vabljeni k ogledu prispevka: https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv
foto: posnetek zaslona

The post Duhovni utrip: Drevo za Življenje appeared first on Rad imam življenje.

Dr. Stanko Gerjolj, zdaj ko je upokojeni profesor, pomaga na župniji in prav ta vloga, pravi, mu omogoča nekoliko drugačno doživetje, intenzivnejše obhajanje Vseh svetih in dneva spomina vernih rajnih.

Ravnokar se je vrnil iz tujine, kjer je imel več predavanj o odnosih. Na vprašanje, če so v državah širšega evropskega prostora razlike v razumevanju odnosov?, pritrjuje in pojasni: »Opazil sem, da je za germanski svet precej »normalno«, da trajni odnosi to sploh niso in da slej ali prej razpadejo, medtem ko so recimo na Hrvaškem to veliko hrepenenje in velika vrednota. V Nemčiji pa veliko ljudi živi z občutkom, da danes ti vendarle niso možni, in kot bi samo čakali, kdaj se bo zgodilo kaj, kar jih bo razdvojilo. Trajni odnosi so skoraj izjema, če pa kdo vendarle položi veliko pozornosti sprotnemu urejanju partnerskih odnosov, pa sprevidijo, da je možno.

Odnos do smrti

Smrt je sestavni del življenja. Ne prevprašujemo se toliko o smrti kot takšni, ampak bolj o umiranju. Evtanazija vzame umiranje, ki je pomembna vsebina življenja, tudi izkušenj. Evtanazija ni nekaj novega, začela se je že daleč v preteklosti, začela se je s centri oskrbe starajočih – ki so imeli seveda dober namen -, ko umirajoči niso bili več tako del našega življenja. Začeli smo se odmikati od izzivov umiranja, ki so se potem samo še stopnjevali.

Se zdi, da nas bo to učilo bežati od vsega, kar je boleče. Če bomo bežali od vsega kar nas boli ali je boleče, bomo s tem lahko povzročali bolečino drugim. Se lahko zgodi, da bo evtanazija nekako sprožala več agresivnosti nad drugimi, zlasti nad šibkimi.

Vir in več informacij: https://radio.ognjisce.si
Fotografija: N.L.

The post Dr. Stanko Gerjolj: Z evtanazijo ljudem odvzamemo umiranje. Ne gre toliko za smrt, gre za strah pred smrtjo. appeared first on Rad imam življenje.

Prisluhnite oddaji in preberite članek: https://radio.ognjisce.si.

The post Manca Košir: Zaupanje in hvaležnost sta najmočnejši sili, ki nam pomagata živeti in umreti. appeared first on Rad imam življenje.

Na vprašanje o primerjavi med zakonom o prostovoljnem končanju življenje in samomorom je dr. Poredoš dejal: 

»Menim, da gre za zelo podobno, če že ne za enako dejanje. Namreč v obeh primerih gre za nasilno prekinitev življenja, bodisi z asistenco ali brez. In tukaj pri evtanaziji je prisoten še nekdo drug, ki omogoči to dejanje tistemu, ki želi narediti samomor, rezultat pa je v bistvu isti. Nasilna prekinitev življenja je bila do sedaj razumljena kot nekaj človeka nevrednega. V primeru evtanazije pa sodelujejo tudi drugi, tudi zdravstveni delavci. Gre za predčasno prekinitev življenja. In tukaj jaz ne vidim v končnem dejanju nekih bistvenih razlik med samomorom, ki ga je v Sloveniji že tako preveč. Menim, da bi se z evtanazijo na široko odprla vrata, saj smo Slovenci na žalost samomorilski narod.«

Vir in več informacij: https://radio.ognjisce.si
Fotografija: Congerdesign Pixabay

The post Zakon o prostovoljnem končanju življenja odpira vrata za še več samomorov v Sloveniji appeared first on Rad imam življenje.