Pred leti sem spremljala gospo z ALS, boleznijo motoričnega živčevja. Gospa je bila tetraplegična in nepomična. Večino časa je imela zaradi težav z dihanjem masko za ne invazivno predihavanje.
Besedna komunikacija je bila zaradi tega otežena.
Bila je v domači oskrbi, naj pogosteje je zanjo skrbel mož, pri tem so mu pomagali njuna sin in hči ter vnuki. V času obiska sem ji brala knjigo, ki je opisovala njen domači kraj. Veliko časa sem namenila tudi možu in hčerki. Gospa ni nikoli izražala želje po smrti. Kljub težkemu zdravstvenemu stanju ni čutila, da je družini v breme, bila je del družine. Obveščali so jo o vsem, kar se jim dogaja, skupaj so načrtovali rojstnodnevno praznovanje.
Gospa je umrla doma, ob prisotnosti vseh družinskih članov.
Umirajoči in njihovi svojci, ki imajo ustrezno celostno paliativno hospic oskrbo s strani zdravstvenih, socialnih delavcev in prostovoljcev in imajo ustrezno podporo družine, ne izražajo želje po samomoru.
Heda Z.; Hospic