Osebne zgodbe

Izkušnja umiranja babice v Hiši Ljubhospic ga je vodila, da je postal prostovoljec za pomoč umirajočim. To ga umirja in ob tem mu je toplo. Z umirajočim, ki ga spremlja, se zgodi, da postaneta tudi prijatelja.

“Napisala boš knjigo pisem o smrti. O veliki smrti in manjših smrtih, ki jih doživljamo vsak dan,” si je rekla Manca Košir, večletna prostovoljka Slovenska društva Hospic in jo je.”

Nekomu se ne bi zdelo to nič posebnega, jaz pa sem začel živeti šele po 7. poskusu samomora, pred tremi leti, ko sem prišel v stanovanjsko skupino društva Altra.

Biti slišan, razumljen in spoštovan so osnovne človekove in bolnikove pravice, ki pa so pogosto prezrte. A tokrat niso bile.

“Človek, ki ne zmore sedeti v tišini, s časom postaja drugačen človek. Človek pripravljen za svet. ki propada,” odgovarja Manca na vprašanja Ane Vehovar.

Na božični večer se je zgodilo nekaj posebnega. Katjuša se je na hitro odločila, odšla na Onkološki inštitut in skupaj s prostovoljko pela bolnikom. V osebni zgodbi opisuje svoje doživljanje ob tem in kako so se odzvali bolniki.

Umiranje je žalostno, ampak ni treba, da je zastrašujoče. Skrb za umirajočega je lahko težka izkušnja za družinske člane, še posebej v današnji družbi, kjer prostora za pogovor o smrti ni.

Niti v najtežjih trenutkih svojci ne smejo pozabiti, da se za mnogokrat napornim vedenjem človeka z demenco še vedno skriva ista draga oseba. Ko smo z njo, se ji moramo pridružiti v njenem svetu, ker se nam ona v našem ne zmore več.

Veliko bolj kot obdobje umiranja je pomembno, kako živimo prej. Če imamo razvite prave vrednote, bomo znali tudi prav umirati – po mirni poti.