Osebne zgodbe

Prevzela me je radost, da lahko pomagam in z veseljem sem sprejela ta križ, čeprav me je skrbelo, kako se bo izteklo.

Tudi v vsakdanjem življenju nam je potrebna lepota, da bi nas drugi z veseljem občudovali, ker smo simpatični, da z nami jim srečanje prinese na obraz prisrčen nasmeh.

Vprašala sem ga, če je gospa zdaj bolje, a je žalostno odgovoril: »Njej je zdaj bolje, meni pa ne. Pred dvema letoma, tremi meseci in 36 dnevi je umrla.«

Zgodba življenja, kateri sem bila priča, se me je dotaknila. Kakšen pogum! Kakšna iskrenost! Kakšna odkritost! Izrekla sem besede podpore …

Pot naju pelje k tetama, ki sta obe že krepko čez devetdeset. Druži ju to, da sta bolj na široko odprli srce za Presežno v poznih letih.

Velikokrat pomislim na našo Andrejčkovo mamo. Na veselje do življenja, ki ga je delila z nami od otroštva dalje. Na preprostost in skromnost, ki ju je poosebljala. Na čas, ki ga je namenila nam.

Milena je ena izmed mnogih starostnikov, ki jih srečujem vsak dan na poti svojega bivanja. Stanujeva v istem bloku, betonskem termitnjaku, kjer se ne poznamo in le bežen pozdrav išče toplo dlan.

Bil je … zadnji skupno preživet dan in zadnja naporna noč v objemu. Bile so zadnje palačinke in jutranja zarja s kavo pred hišo. Bilo je zadnje sporočilo na telefonu …

Si kaj proslavljala? Jaz bom jutri, v soboto! Eno penino bom odprla in nazdravila sebi in tebi in vsem, ki nam je uspelo premagati bolezen. Predvsem pa tebi!