Najbolj gotova stvar na tem svetu je, da ga bomo nekoč vsi zapustili. A v vsakdanjem življenju si, vsaj dokler smo vsaj za silo zdravi, zelo pogosto ne belimo glave z mislijo na zadnjo uro. Povsem drugače kot Marjana Bernot, koordinatorica paliativne oskrbe na Onkološkem inštitutu Ljubljana, ki je ob neozdravljivo bolnih in njihovih bližnjih s telesom, umom in dušo.
Paliativno oskrbo ljudje večinoma povezujejo le z obdobjem umiranja. A to je le eno izmed obdobij paliativne oskrbe, obdobje življenja z neozdravljivo boleznijo. Pri nekaterih krajše, pri drugih daljše. Glede na statistiko nas bo večina umrla zaradi napredujoče neozdravljive bolezni. Zelo malo nas bo umrlo nenadne smrti.
Paliativna oskrba kot stroka se ukvarja predvsem s tem, kako živeti z neozdravljivo boleznijo, kako obvladovati simptome, ki ljudem črpajo energijo, da bi živeli kakovostno. Za to obvladovanje si prizadevamo na telesni, psihični, socialni in duševni ravni. Skrbeti moramo, da imajo neozdravljivo bolni ljudje kakovostno življenje. Tako paliativna oskrba ni usmerjena le na zagotavljanje mirne smrti.
Lojze Grčman v pogovoru z Marjano Bernot razkriva številna spoznanja in širše poglede na življenje in umiranje. To je intervju o času, ko se kapljice življenja iztekajo.
“Veliko bolj kot obdobje umiranja je pomembno, kako živimo prej. Če imamo razvite prave vrednote, bomo znali tudi prav umirati – po mirni poti.”
“Če poteka umiranje po mirni poti, brez trpljenja, bolnik spokojno umre. Takrat imajo tudi bližnji občutek koristnosti, da so zanj nekaj naredili – to je največji uspeh, ob katerem veš, da dobro opravljaš svoje delo.”
“Ne gre le za to, da poskrbimo za telesne potrebe. V zadnjem obdobju pridejo v ospredje duhovne razsežnosti, ki so za posameznika toliko bolj pomembne, da doseže notranji mir in spokojno smrt. Takrat gre za vrednote, ki so bile človeku v življenju pomembne. S pogovorom z bolnikom in njegovimi bližnjimi lahko zaznamo, kaj je to.”
Vir: https://si.aleteia.org
Fotografija: Lojze Grčman, Aleteia