Ljubezen in izguba

Dec 14, 2023

Srečo imam, da me v življenju spremlja nekaj dobrih prijateljev. Imam pristne odnose s svojimi najbližjimi in povezanost z mojimi otroci in prijatelji mi je temeljna vrednota. Vem, kdaj se je treba ustaviti in dati stvarem, ki se na prvi pogled nekomu zdijo nepomembne, nekomu drugemu pa življenjsko pomembne, prednost.

In vem, da dobra prijateljstva niso samo sreča. Tudi na prijateljskem odnosu je potrebno delati, tako kot na partnerskem. Žal sem imela doslej večji uspeh pri prijateljskih, kot pri partnerskih odnosih. Zato me vsakič gane, ko spoznam ali občutim res dolgotrajen partnerski odnos. Táko ljubezen, za katero v današnjih časih kot da ni več prostora.

Pred desetimi leti smo bili z družino v Puli. Obiskali smo srednjeveški festival, ki se je odvijal v mestu. Ravno smo šli čez park in zagledali povorko. Z otroci smo stekli, da jo še ujamemo. Med tekom sem se spotaknila ob vrv, s katero je bil napet šotor. Dobesedno poletela sem po zraku. Z dlanmi sem podrsala po tleh in imela na obeh rokah grdo in globoko odrgnino. Zares je bolelo in peklo. Mož je šel iskat lekarno, da bi kupil razkužilo in povoje, a je bila nedelja in lekarne zaprte.

Medtem sem z otrokoma sedela na pločniku ob parku in trpela od bolečine. Poleg nas je stal starejši gospod, opiral se je na palico. Pogledoval je k nam, priznam, malo mi je šel na živce. Nisem razumela, zakaj tam stoji in nas gleda. Ko se je mož vrnil praznih rok, nas je gospod ogovoril. Najprej v nemščini, ker ni razbral iz pogovora, od kod smo. Videl je mojo nezgodo in moje rane in predlagal, da gremo z njim v stanovanje samo ulico stran, saj ima tam celo domačo lekarno. Malo sva pomišljala, saj otroke ves čas učiva, da ne smeta biti zaupljiva z neznanci, a sem imela občutek, da nam ta ostareli gospod ne bo storil žalega.

Šli smo torej z njim v staro hišo v centru Pule. Res počasi, gospod je težko hodil. Po zatohlih stopnicah smo prispeli v skromno opremljeno stanovanje, precej v neredu. Škatla z domačo lekarno pa pravo nasprotje in bogato založena. Pohvalila sem vsebino njegove domače lekarne, gospod pa je rekel: »Nikoli nisem imel veliko zdravil in pripomočkov za nego, dokler ni zbolela moja žena. Takrat sem kupil vse to. Veliko sem porabil, veliko je pa tudi ostalo.« Vprašala sem ga, če je gospa zdaj bolje, a je žalostno odgovoril: »Njej je zdaj bolje, meni pa ne. Pred dvema letoma, tremi meseci in 36 dnevi je umrla.«

Bilo mi je tako hudo. S kakim iskrenim hrepenenjem in žalostjo je govoril o svoji pokojni ženi. Njegovo žalost smo lahko čutili. Nisem vedela, kaj mu reči, da bi mu bilo manj hudo.

Ko smo moje rane razkužili, oskrbeli z antibiotičnim praškom in jih povili, je predlagal, da spijemo še eno močno pijačo, za pogum. Ker je težko stal brez palice, je rekel možu, naj kar on poišče kozarčke. Kuhinja je bila v precej slabem stanju, res očitna odsotnost ženske roke. Gospod se je tega zavedal in naročil možu, naj kozarce umije, ker on ni najbolj vzoren glede čistoče, za to je vedno skrbela njegova žena.

Očistil je kozarce, natočil, nazdravili smo z okusnim domačim žganjem. Malo smo še poklepetali. Vprašala sem ga, če mu lahko vsaj malo prispevamo za sanitetne pripomočke ali pa ga povabimo na pijačo, a je prijazno odklonil. Potreboval je počitek. Rekel je, da smo mu s svojim obiskom in s družbo ob pijači neverjetno polepšali dan. Bila sem ganjena nad njegovo dobroto. Ni mi polepšal le dneva, še dolgo po dogodku sem razmišljala o njem. Kako malo je potrebno, pa se ena zgodba lahko popolnoma obrne in iz bolečine nastane prijetno, globoko doživetje.

Ganila me je njegova ljubezen do pokojne žene. Kako veliko so mu pomenili lepi človeški odnosi, bližina. Očitno je bil osamljen. Še danes razmišljam, ali smo v današnjem hitrem tempu še sposobni takih odnosov? Sploh še vemo, kaj je najbolj pomembno v življenju? Preveč je pehanja za denarjem in instant doživetji in premalo pristnih odnosov. 

Zaradi tega dogodka vedno bolj cenim starejše ljudi, ki imajo dolgotrajna razmerja, prijateljska ali partnerska. Od njih bi se lahko marsičesa naučili.

Avtorica zgodbe: Nataša K.
Fotografija je simbolna (Pexels)
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 13. december 2023

Pin It on Pinterest