Ljudje radi načrtujemo jutrišnji dan – v mislih gradimo svojo prihodnost in v sebi hrepenimo po obdobju, ki mu pravimo jesen življenja. Želimo si pihniti v plamen visoke številke na rojstnodnevni torti – čeprav se ji v resnici pogosto želimo čim pozneje približati ter se ji na vse mogoče načine izogniti.
Kot bi hoteli ustaviti tok časa, ki nas počasi, a vztrajno vodi proti njej. Ne zavedamo se, da je prav obdobje starosti privilegij, ki ga ni dano izkusiti vsakomur.
Življenje gradimo iz mnogih temeljev in še več opek. Življenje, ki ni razprostrto le pod toplimi sončnimi žarki, temveč tudi izpostavljeno nenadnim preobratom vremena – tistim, ki se jim ne moremo zoperstaviti, temveč jih moramo sprejeti in kljub vsemu stopati naprej. Stopati z obilico potrpljenja, z občutkom upanja in z odprtostjo do vrednot, zakopanih globoko v naših temeljih – vrednot, ki so danes vse bolj pozabljene ali pa zaznamovane s takšnim ali drugačnim pomislekom ali celo predsodkom.
Njihove korenine nas vodijo k starejšim ljudem, ki so v sodobni družbi pogosto potisnjeni na rob, prepuščeni omejenosti lastnega občutka zadovoljstva. A prav oni so tisti, ki so gradili temelje našega diha, ki smo ga deležni tukaj in zdaj.
Predvidevam, da se tega marsikdo niti ne zaveda, kajne?
Vsi drvimo – nekam, za nečim, pogosto tudi pred nečim – v prizadevanju, da bi uveljavili svojo avtonomijo. A ko se ustavimo, pogosto obtičimo v tišini, obdani z lastnimi kritikami in z iskanjem instant rešitev, s katerimi želimo predrugačiti svoje dojemanje današnjega dne. Pa kaj, ko smo prepogosto prešibki.
Starejši ljudje pogosto znajo modro svetovati – a tega ne upamo vedno priznati ali sprejeti. Dobro je, da nas spomin tu in tam opomni na katero izmed teh modrih besed, ki jih, ne da bi se tega povsem zavedali, tudi sami polagamo v temelje tistih, ki nam bodo sledili in jim bomo predstavljali prikaz starejših ljudi v zanje daljni prihodnosti.
Na življenje znajo pogledati s sprejetostjo, a tudi s kritiko – z zavedanjem, da bi marsikaj lahko spremenili in s tem povečali število svojih zadovoljnih trenutkov. Pogosto so prav oni tisti, ki nas opomnijo, kaj je v resnici pomembno.
Njihove rešitve so neprecenljive – z njimi lahko gradimo temelje, ki bodo zdržali preizkušnje časa in neviht življenja. Temelje, po katerih bomo z upanjem in potrpežljivostjo stopali naprej ter jih nekoč predali tistim, ki prihajajo za nami.
In ko čas postane učitelj, lahko razumemo: stopamo za koraki, ki nam dajejo razloge za naslednje. Tudi tiste, ki bodo pot novim.
Zapisal: Žan Jerenko, dipl. zn., mag. soc. gerontologije
Foto: Pexels