Pred leti smo se s Karitas Vransko in z našimi romarji odpravljali k materi božji na Brezje. V domu za ostarele je bila starejša pobožna ženica gospa Mici, ki je imela veliko željo še enkrat poromati k Mariji. Ker pa je bila nepokretna in na invalidskem vozičku, bi potrebovala vso oskrbo.
Mene je prevzela radost, da lahko pomagam in z veseljem sem sprejela ta križ, čeprav me je skrbelo, kako se bo izteklo.
Na sobotno jutro vstopim v sobo. Gospo so mi pripravili v invalidski voziček. Naguban obraz upognjene majhne stare ženice, a toliko lepote in pričakovanja v njenih očeh. Zdelo se mi je, da je to lepota duše, ki je srečala Boga, ki jo je on blagoslovil z odpuščanjem in ljubeznijo.
Ves dan sem jo spremljala in vozila, tudi v Marijino cerkev, kjer je sklenila roke, objela rožni venec in se zatopila v tiho molitev. Pri kosilu, ko sem jo hranila, me je prijela za roke in jih podržala v svojih dlaneh. Še danes se spomnim njenih besed: »Beseda hvala ni dovolj. Nikoli nisem mislila, da mi bo dano še enkrat obiskati našo mati Marijo pomagaj na Brezjah. Vi ste mi to omogočili in nikoli vas ne bom pozabila. Molila bom za vas.«
Tako ji je bila izpolnjena največja želja.
Ko sem jo pripeljala v sobo, je bil njen obraz ožarjen s soncem, ki se je poslavljalo in sililo skozi okno. Njen topel stisk rok in vesel nasmeh v zahvalo sta mi trajno ostala v spominu in srcu.
Zlasti v starosti se mi zdi izredno pomembno, da se zavemo kako dragocen je čas, ki ga še imamo pred seboj in ga doživljamo. Kot blagoslov v jeseni se je gospa Mici poslovila od zemeljskega življenja in odšla k Bogu po zasluženo plačilo.
Avtorica zgodbe: Anica
Fotografija je simbolna (Pixabay)
Prejeto po pošti za Nagradni natečaj: 15. december 2023