Na ponedeljkovo jutro se nam pogosto zdi, da se nič vznemirljivega ne zgodi. A tako kot vsak dan tudi ponedeljek skriva svoje zaklade.
Pot me je dopoldan vodila po Tržaški ven iz Ljubljane na Primorsko. Ko sem z bencinske črpalke zavijala nazaj na cesto, je k avtu pristopila starejša gospa. Odprla sem okno, da bi ugotovila, kaj želi od mene.
»Vam lahko kako pomagam?« sem jo vprašala.
»Ja, a bi bili tako prijazni in me zapeljali do Žabarja. Sem sem prišla peš, ampak zdaj sem preveč utrujena, da bi šla peš tudi nazaj.«
Zanimivo mi je bilo opazovati delovanje mojega miselnega kolesja. Za trenutek sem pomislila, da ne morem. Pot sem imela začrtano in na njej nisem načrtovala motenj. Poleg tega sem v sebi zaznala kanček nezaupanja. Seveda, nezaupanja pred neznanim. Naj v varen prostor svojega avta, svojega malega sveta, spustim neznanko? Takele zadevščine so se mi za hip zapodile po glavi. Vmes sem zaslišala, kako mi gospa razlaga, da je šla nabrat grozdje zase in za sosede. V roki je držala polno vrečko izabele.
»Oh, gospa, vstopite. Seveda vas bom zapeljala do Žabarja. Meni to vzame pet minut. Pa še rosi.«
Zapeljali sva se do njenega doma.
»Tako ste prijazni, gospa … Kako vam je ime?« »Vesna.« »Vesna, za vas bom tudi molila. Vsak večer molim za dobre ljudi. Veliko jih je že. Zdaj bom še vas dala zraven. Naj se vam stokrat povrne, kar ste danes naredili zame.«
»O, hvala.« Ta stokratni povratnik mi je bil res všeč. »Tudi vam naj se stokrat povrne, ker skrbite za svoje sosede in jim nosite grozdje,« sem ji odgovorila. In se odpeljala.
Lepo mi je bilo. Toplo, ja, zelo toplo pri srcu.
Nadaljevala sem svojo pot proti Primorski. Ker mi je zazvonil telefon, sem zavila na rob ceste. Pogovor je bil dolg. No, tudi tega nisem načrtovala. Zanimivo, koliko nenačrtovanih stvari se zgodi na začrtani poti. Ko sem zaključila pogovor, sem hotela vžgati motor. Tišina. Akumulator je bil prazen, ker nisem izklopila luči. Začela sem se smejati. Nisem mogla verjeti, da se mi to dogaja. Kaj pa zdaj? Da bi poklicala vlečno službo, ni bilo govora. Izstopila sem iz avta, si zvila cigareto, razmišljala, kaj naj naredim, in opazovala ovce, ki so mirno prežvekovale travo. Vse je bilo tako jesensko spokojno. Očitno si je tudi avto zaželel miru, sem se reševala s humorjem.
Po cesti se mi je bližal avto. Stopila sem skoraj na sredino cestišča, napol mahala, napol krilila z rokami in zraven delala prijazno nesrečne grimase, ki naj bi vozniku sporočale, da je resnično nujno, da se ustavi. Človek je res ustavil.
»Akumulator imam prazen. Imate mogoče kleme s sabo?«
»Ne, kje pa! Doma jih imam. Tole je službeni avto. Lahko pa pokličem znanca iz sosednje vasi?« je zavil z glasom v vprašanje, kot bi hotel tudi sebe izprašati, ali naj se sploh ukvarja z mano.
»Če se vam da, bi vam bila neskončno hvaležna.«
Zjutraj sem bila jaz na njegovem mestu, sem pomislila in vedela, kako niha med obveznostmi sveta in zahtevami srca.
Šla sva do njegovega znanca, dobila kleme, ki jih ni v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, se vrnila na kraj nesreče in zlati človek je obudil v življenje moj mrtvi akumulator.
»Naj se vam stokrat povrne, kar ste danes naredili zame,« so mi same zletele iz ust besede gospe z vrečko grozdja.
In tako se igra stokratnega povratnika nadaljuje.
Avtorica zgodbe: Vesna Maria Maher
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 15. november 2023