Smrt otroka je najhujša bolečina, ki lahko doleti starša. Smrt lastnega potomca je proti naravi, otroci naj bi pokopali svoje starše in ne obratno. In vendar ni vedno tako.
Spremljanje umirajočega je težka naloga, spremljati lastnega umirajočega otroka je nepopisna bolečina, ki megli um in paralizira telo. Takrat se iz spoštovanja do tvoje bolečine vsi umaknejo, ostajaš sam. Nikogar ni, vse je mirno, še ptički na veji utihnejo, psi več ne lajajo in mačka se stisne v kot hiše ter se ne prikaže niti, ko je lačna.
Ko sem ji uspela še zadnjič povedati, koliko jo imam rada in kako je najina ljubezen večna ter sem ji glasno dovolila, da gre v svetlobo, se je sramežljivo nasmehnila in še zadnjič globoko izdihnila. Strah jo je bilo, tako kot je bilo strah mene. Obe sva razmišljali isto, kam gre sedaj, kaj je na drugi strani, ko prestopiš prag življenja … Moja draga Anastasia! Nisem se spomnila, da smo ji ob rojstvu poklonili tako pomenljivo ime Anastasia, »ponovno rojena«. Grela sem ji roko, nisem dovolila, da se ji ohladi, samo to mi je še ostalo, njena topla dlan, vendar ne za dolgo.
Ko ti umre otrok, umreš tudi ti. To ni faza šoka, ampak zamrznitev, hibernacija. Takrat te enostavno ni, ne slišiš, ne vidiš, ne ješ, ne spiš, ne dihaš. Želiš umreti, vendar se te Bog ne usmili, ker te želi mučiti. Tako si takrat to razlagaš. Najprej je trpinčil tvojega otroka, sedaj si pa ti na vrsti.
Po dolgem času led okrog tebe malo popust in zunaj zagledaš topel žarek, ki ga zelo dobro poznaš. Zaveš se, da je odločitev v tvojih rokah, izbiraš med življenjem in smrtjo. Zamrznjeni udje se težko premikajo, um je nepopisno počasen, vendar žarek je bil jasen. Izberem življenje.
Izberem življenje, ker bi Anastasia tako želela, izberem ga, ker želim osmisliti njeno trpljenje in smrt.
Bila je učiteljica mojega življenja. Pokazala mi je, kaj je smisel bivanja v tej dolini solza. Njeno in moje trpljenje me je spremenilo. Z njeno pomočjo sem razumela, da se učimo in postajamo boljši samo takrat, ko se prebijamo skozi trnje, ko močno boli in se ne damo, samo takrat rastemo.
Hvaležna sem ji za vseh njenih plodnih 13 let, ko je bila del mojega, našega življenja. Ostala bo za vedno z nami, tukaj in TAM.
Dolgo sem se spraševala, zakaj mora otrok v svoji nedolžnosti in kratkem življenju toliko trpeti. Neke noči sem dobila odgovor: »Mama, še stokrat bi pretrpela isto, samo da imam to, kar imam sedaj«.
Moj um in moje srce sta pomirjena, opravila sem izpit življenja. Sedaj lahko v Hospicu lažje pomagam otrokom in odraslim, ki trpijo zaradi lastne izgube drage osebe. Spremlja me poseben asistent, angel Anastasia!
Tamara Tedesco Ljutić, strokovna delavka v Slovenskem društvu Hospic