Obe sva bili premladi za tako hudo življenjsko preizkušnjo. Na vrhuncu svojih moči med uresničevanjem zastavljenih načrtov naju je težka diagnoza ustavila in za vedno spremenila ter povezala. Tako sva se prvič srečali v tistem krogu udeleženk s podobno izkušnjo na Hospicevih izkustvenih delavnicah, kjer sva si sedeli nasproti. V tistem varnem prostoru sva druga drugi prisluhnili, a takrat nisva izmenjali kontaktov.
Po zaključku delavnic si me poiskala sama. Z velikim sočutjem za mojo življenjsko situacijo si mi z nakupom mojih izdelkov pomagala kljub temu da me nisi niti dolgo niti dobro poznala. Razumela si, da nimam s čim plačati položnic. Povsem samoiniciativno si naredila tudi nekaj fotografij izdelkov, saj si pravilno sklepala, da sama zanje nimam ustrezne opreme in pogojev. Ni ti bilo težko.
V času pandemije se nisva družili, a sva po drugih poteh ostajali v stikih. Komaj sem čakala, da se ob koncu le-te ter po ponovni operaciji in okrevanju, ki sta me še čakala, končno dogovoriva za kavo. A sva se prvič ponovno srečali povsem brez predhodnega dogovora že na dan najinih kontrol na hodnikih tiste institucije. Zelo sem te bila vesela.
“Nimajo več nobenih zdravil zame”, je bil tvoj prvi stavek po pozdravu. Moj nasmejan obraz se je v trenutku spremenil v eno samo žalost. Kljub temu si se na najini skupni kavi tisti dan in v kasnejših telefonskih pogovorih zanimala tudi zame, čeprav sem ti rekla, da te nočem dodatno obremenjevati. Ti pa si vztrajala in mi pokazala, da sem vredna in da tudi moja življenjska zgodba šteje. Za to ti bom večno hvaležna.
Ko sva se nazadnje slišali po telefonu, si rekla, da si v bolnici in da ne moreš govoriti. Na vprašanje, če te lahko pridem obiskat, si odgovorila, da boš sama povedala. Zato sva se zelo na hitro poslovili. Čez čas sem ti poslala sms, da mislim nate in da sem vsak dan s teboj. Nisem hotela, da bi se počutila samo.
Potem pa sem v sanjah na svoj telefon dobila tvoje sms sporočilo. Ko sem se zbudila, nisem bila povsem prepričana, ali so bile le sanje, zato sem vseeno preverila še telefon. Če niso bile sanje, bi te glede na sporočilo namreč lahko prišla obiskat, na kar sem po tihem tudi upala. A na telefonu tvojega sms sporočila ni bilo.
Toda sporočilo v sanjah je bilo tako zelo močno, jasno in pomenljivo, da ga nisem mogla preprosto odriniti od sebe in pozabiti. Za nekaj časa me je njegova vsebina povsem zmedla, a sem kmalu, sicer zelo nerada, začela slutiti, da ima nek povsem drug pomen.
Čez teden dni je prenehalo biti tvoje najprijaznejše srce.
V sms sporočilu, ki si mi ga poslala v sanjah, si napisala: “Doma sem.”
Tako zelo težko sprejemam in tako zelo žalostna sem, ker si prehitro in mnogo prezgodaj odšla. A hkrati sem vsaj malo pomirjena in res hvaležna, ker si mi poslala tako lepo sporočilo.
Doma si. Spet si doma. To ti tudi najbolj želim, prijateljica draga.
Avtorica zgodbe: Zala
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 15. november 2023 (več o natečaju)