»Zdravnica, tista gospa, ki je bila prejšnji teden s starejšim na pregledu, je rodila,« mi pove medicinska sestra. »Nič nenavadnega,« si mislim, saj to je pogosto slišan stavek v naši ambulanti. A pri tem ni končala: »Otrok ni v redu, ima Downov sindrom!«
Prišla je vesela in nasmejana. Na prvi sistematični pregled je prinesla svojo tretjerojenko. Izza bele odejice so kukale oči dojenčice, ki so mirno opazovale in spremljale dogajanje. Začela sem pregled, kot to naredim v starosti enega meseca. Z očmi sem preletela odpustnico iz porodnišnice in opazila vrstico, ki je običajno ni: Odvzem krvi za genetiko, sum na trisomijo 21. V hipu sem preskočila običajni vrstni red pregleda, se obrnila k njej in dejala: »Kako je bilo? Povejte.«
Ob mojem vprašanju so se ji ulile so se solze. Ponovno je, kot že večkrat od poroda, izjokala en mesec staro bolečino. A hkrati izrazila tudi neizmerno ljubezen do njene »drugačne« deklice. »Nosečnost je potekala brez težav, vsi presejalni testi so bili normalni. Vsi v družini smo zdravi. Z možem sva mlada. Starejši sin in dve leti mlajša hčerka sta krasna otroka, nič jima ne manjka. Res nisem pričakovala, da bi bilo lahko tokrat kaj narobe.« Za nekaj sekund je počakala in nato dejala: »Porod je bil ekspresen in zelo lahek. Rodila sem v pol ure, za razliko od prvič, ko je trajalo kar dvanajst ur. Tudi drugič ni šlo tako hitro.« Spet se je za hip ustavila, kot bi zbirala moč in energijo za nadaljevanje: »Ko sem jo takoj po rojstvu prijela v roke, sem vedela, da je nekaj drugače. Začutila sem veliko stisko, strah in negotovost. Jeziček se mi je zdel velik, prevelik, a ni bilo samo to.« Mama čuti, mama ve…
Solze so ponovno privrele na dan. »Mi je kar težko reči, da bi naredila splav, če bi vedela, da bo tako. Res to težko povem na glas in jo hkrati držim v naročju.« Nato se je ljubeznivo sklonila h hčerkici in kljub objokanemu obrazu z neizmerno naklonjenostjo in materinsko milino nadaljevala: »A ko sem prišla iz porodnišnice domov, se je vse spremenilo. Ta moja deklica si je mene izbrala za mamo in zagotovo se je to zgodilo z razlogom. Tako neizmerno rada jo imam in si že sedaj ne znam predstavljati življenja brez nje. Naredila bom vse, kar je moji moči, da ji bo pri nas lepo.« Ter nadaljevala: »Starejša dva sta navdušena nad njo!« Dojenčico je odložila na preiskovalno mizo in ta je, še vedno ovita v belo odejico, še vedno zvedavo gledala naokrog in opazovala.
Do konca sem poslušala mamino izpoved in se zalotila, da zadržujem dih. Zgodba življenja, kateri sem bila priča, se me je dotaknila. Kakšen pogum! Kakšna iskrenost! Kakšna odkritost! Izrekla sem besede podpore in pohvalo za sprejetje drugačnosti, za veselje, ki je žarelo iz nje ob pogledu na malo detece, za željo, narediti najboljše za njenega otročička in za moč iskati in najti lepoto in vrednost življenja v nepričakovani preizkušnji.
Pregled je trajal precej dlje kot običajno, saj je bil situacija vse prej kot običajna. Potem sva se poslovili. V veselju in spodbudi. »Še velikokrat se bomo videle in skupaj iskale pot naprej,« sem pomislila. In smo tudi jo…
Ko so se zaprla vrata ordinacije, sem za nekaj minut obsedela v tišini in premišljevanju. Življenje je velika skrivnost. Marsikaj izbiramo, a ne vsega. Na marsikaj lahko vplivamo, a ne na vse. Ene stvari sprejemamo lažje, druge težje. Ene nas doletijo in se nam zgodijo, druge nas obidejo. Lepe, težko pričakovane, zaželene, povsem vsakdanje, a tudi neprijetne, težke in boleče. Tukaj smo, da si pomagamo. Vsak po svojih močeh, znanju in védenju. In tudi to daje lepoto in veselje življenju.
Avtorica zgodbe: Karmen
Fotografija je simbolna (Pexels)
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 13. december 2023