Pozdravljena, ti moja frendica!
Danes se mi je posvetilo, da mineva deset let, odkar imaš novo ledvico. Kar verjeti ne morem, kam je zdrvelo teh deset let, tako lepih let!
Si kaj proslavljala? Jaz bom jutri, v soboto! Eno penino bom odprla in nazdravila sebi in tebi in vsem, ki nam je uspelo premagati bolezen. Predvsem pa tebi! In, iskrene čestitke za deseti rojstni dan!
Davnega leta sem se sama zbujala iz narkoze in vsa nestrpna čakala informacijo zdravnikov. Na omarici je ležal zadnji Dolenjski list, listam po njem brez volje, potem pa tam naenkrat uzrem tvoj obraz. Kot v Nasini vesoljski postaji si bila ovita v kable in pripeta na nekih instrumentih, sicer vidno utrujena, tvoje oči pa so žarele in oddajale neizmerljivo energijo. Novinarki si povedala, kako zelo si srečna, da imaš sedaj novo ledvico, da je konec dialize. In ko sem strmela v tvojo sliko, je vstopil zdravnik in že po njegovem obrazu sem vedela, da so moji izvidi optimistični.
Vem, da je bilo tisto tvoje obdobje z dializo težko, večkrat sva se o tem pogovarjali, a si bila ena redkih, ki se ji zato svet ni podrl. Le tako zelo si si želela spet enkrat okusiti vsaj en grižljaj banane!
O, ti moja stara mačka! Le pojej banano, že deset let imaš novo ledvico, deset let banan, deset let novega življenja! Saj vem, ti si se takrat po operaciji, z razliko od mene, takoj postavila na noge. In začela boj z invalidskimi komisijami, z aparatčiki, kot sva jih imenovali. In si uspela. Čez kakega pol leta sem te na hitro videla v avtu, obraz je bil sicer spremenjen, bolj okrogel, spominjal je na luno, ampak tiste tvoje oči so bile spet take kot takrat, ko sva po računovodskih seminarjih skupaj nabirali znanje. Že čez pol leta si bila spet tisto staro, energično dekle. Bravo zate!
Niti ne vem več točno, kdaj si postavila društvo na noge. V nabiralniku se je pojavljalo glasilo, občasno tudi časopis in v njem sem kar požirala tvoje članke. Kaj članke, cele razprave! Tudi o generikih. No, tisti tvoj boj zaradi generikov je bil enkraten. Saj veš, da smo vsi držali s tabo!
V zadnjem časopisu sem videla, da si na svetovnih igrah v balinanju svojila zlato medaljo v dvojicah. Bravo še enkrat! Tista fotka z medaljo za vratom, ko s Sašo držita slovensko zastavo, je, da dol padeš. Zraven si zamišljam še našo himno, gotovo so šle tudi tebi dlake pokonci, če že slika toliko pove. O, ti moja punca, ti si taka faca, tebe je nova ledvica ne samo pozdravila, tudi pomladila te je, gotovo je bil darovalec mlad, pošten in pozitiven človek. Kraguljčki, iskrice, energija in kaj vem, kaj vse, kar skače iz oči in obraza na tisti fotki.
Ooo, še nekaj ti moram povedati! Letos avgusta leživa z možem na medulinski plaži, zraven par najinih let, držimo se sence in beseda da besedo in pogovor se začne o zdravju. Pove, da ne prideta vsak dan na plažo, ker ima ona vsak drugi dan dializo v Medulinu. Kako je to zdaj tu v Istri super urejeno, zdaj si lahko privoščita morje, prej sta šla kvečjemu v Čateške, da je bila dializa blizu. Hvalila je svoje društvo, še bolj pa svojo predsednico, ki je vse to zrihtala in vmes vrgla stavek: »Le kaj bi mi brez predsednice?« Bila sem tiho in čakala, kaj bo še povedala, potem pa me je začudeno vprašala: »Ja, saj če ste iz tistega konca, jo gotovo poznate, morate jo poznati, takega človeka ne srečaš pogosto!«
Kar pila sem tiste lepe besede o tebi in komaj pokimala, da te res poznam. A le kako bi tam, na plaži, popolni tujki povedala, da te poznam že preko trideset let, ko sva se skupaj mladostno hahljali, potem skupaj jokali in da se zdaj spet smejeva skupaj? In ko bo marca v Istri vzcvetela naša mimoza, ti spet prinesem polno naročje rumenih cvetov, da boš v njih spet videla samo zlato sonce.
Malo več sem tokrat natolkla po tipkovnici. Saj vem, da si znava medve tudi z malo besedami povedati veliko, tokrat pa me je prijelo, da ti napišem kakšno lepo besedo, ker že nekaj časa nisva uspeli vreči čvek v najini čajarni.
Vedno te dno te je lepo srečati, vedno si dobre volje, ko greš po ulici, se tvoja cvetoča avra vidi tudi na drugi strani ceste. Tudi moja borba z rakom je bila zaradi tebe lažja in tvoje besede, da Ženske zmoremo vse, so zdaj moja skoraj vsakodnevna mantra. Ti si res prava punca, samo ostani taka, kot si!
Lepo bodi in še se bereva!
Tvoja stara frendica M
Avtorica zgodbe: Marinka
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 3. december2023