V mojem življenju se je zvrstilo že 65 rojstnih dni, a najlepši je ta, zadnji, ko sem se peljal z rečno ladjico po Ljubljanici, skupaj z desetimi sostanovalci in štirimi zaposlenimi društva Altra Senožeti.
Nekomu se ne bi zdelo to nič posebnega, jaz pa sem začel živeti šele po 7. poskusu samomora, pred tremi leti, ko sem prišel v stanovanjsko skupino društva Altra, kjer sem spoznal nove prijatelje in strokovne delavce, ki so mi pomagali prebroditi krizo po 32. epizodi duševne bolezni.
Polovico življenja že boleham za shizoafektivno motnjo, manični tip, tako da sem lep kos življenja preživel za zidovi psihiatrične bolnišnice Polje.
Zbolel sem v starosti 31 let, a sem, kljub težkim zdravstvenim težavam, ki so močno vplivale na kvaliteto mojega življenja, trinajst let, vse do invalidske upokojitve, opravljal zahtevno večizmensko delo.
V povprečju sem v psihiatrični bolnišnici Polje vsako leto preživel nekaj mesecev. Do večine hospitalizacij je prišlo v času praznikov. Slednje bi preživljal sam, doma, v svoji hiši, ki sem jo ob pomoči strica in njegovega zeta, zgradil, ko sem bil srednješolec. Slednja je bila moj prvi pravi dom in vir ponosa. Žal sem moral sprejeti dejstva in se posloviti od svoje hiške.
Ni bilo lahko, še vedno mi je hudo zaradi tega, vendar vsak dan znova spoznavam, da sem svojo hišico zamenjal za topel dom v Senožetih, kjer se zelo dobro počutim. Polja sedaj nisem videl že dve leti. Tja prihajam le na redne kontrole pri svojem psihiatru, ki sem mu iskreno hvaležen za njegovo dolgoletno skrb in podporo.
Ponovno čutim življenje. Spet berem, hodim v naravo, šel sem na dopust v kraje moje mladosti, učim se imeti rad sebe in dovolim si, da me imajo radi tudi drugi. Splača se in lepo je živeti.
Uporabnik Društva Altra