Življenje gradimo iz mnogih temeljev in še več opek. Življenje, ki ni razprostrto le pod toplimi sončnimi žarki, temveč tudi izpostavljeno nenadnim preobratom vremena – tistim, ki se jim ne moremo zoperstaviti, temveč jih moramo sprejeti in kljub vsemu stopati naprej. Stopati z obilico potrpljenja, z občutkom upanja in z odprtostjo do vrednot, zakopanih globoko v naših temeljih – vrednot, ki so danes vse bolj pozabljene ali pa zaznamovane s takšnim ali drugačnim pomislekom ali celo predsodkom.

Njihove korenine nas vodijo k starejšim ljudem, ki so v sodobni družbi pogosto potisnjeni na rob, prepuščeni omejenosti lastnega občutka zadovoljstva. A prav oni so tisti, ki so gradili temelje našega diha, ki smo ga deležni tukaj in zdaj.

Predvidevam, da se tega marsikdo niti ne zaveda, kajne?                                                                

Vsi drvimo – nekam, za nečim, pogosto tudi pred nečim – v prizadevanju, da bi uveljavili svojo avtonomijo. A ko se ustavimo, pogosto obtičimo v tišini, obdani z lastnimi kritikami in z iskanjem instant rešitev, s katerimi želimo predrugačiti svoje dojemanje današnjega dne. Pa kaj, ko smo prepogosto prešibki.

Starejši ljudje pogosto znajo modro svetovati – a tega ne upamo vedno priznati ali sprejeti. Dobro je, da nas spomin tu in tam opomni na katero izmed teh modrih besed, ki jih, ne da bi se tega povsem zavedali, tudi sami polagamo v temelje tistih, ki nam bodo sledili in jim bomo predstavljali prikaz starejših ljudi v zanje daljni prihodnosti.

Na življenje znajo pogledati s sprejetostjo, a tudi s kritiko – z zavedanjem, da bi marsikaj lahko spremenili in s tem povečali število svojih zadovoljnih trenutkov. Pogosto so prav oni tisti, ki nas opomnijo, kaj je v resnici pomembno.

Njihove rešitve so neprecenljive – z njimi lahko gradimo temelje, ki bodo zdržali preizkušnje časa in neviht življenja. Temelje, po katerih bomo z upanjem in potrpežljivostjo stopali naprej ter jih nekoč predali tistim, ki prihajajo za nami.

In ko čas postane učitelj, lahko razumemo: stopamo za koraki, ki nam dajejo razloge za naslednje. Tudi tiste, ki bodo pot novim.

Zapisal: Žan Jerenko, dipl. zn., mag. soc. gerontologije
Foto: Pexels

The post Ko čas postane učitelj appeared first on Rad imam življenje.

S smrtjo in odhajanjem se srečujem na dva načina – kot sorodnica in kot socialna oskrbovalka. Obe poti mi razkrivata isto resnico: čas, ki ga imamo z bližnjim sploh v zadnjem obdobju življenja, je DAR – milosten in morda presenetljivo – poln življenja.

Hvaležna sem, da so naši bližnji imeli željo in možnost umreti doma, med svojimi. V domačem, varnem okolju, med znanimi predmeti, v hiši, ki je bila naš skupni dom, so se poslovili vsak na svoj način. Mi pa smo imeli čas, da smo se pripravili in sprejeli njihov odhod. Bili so dnevi, ko so prevladovale skrbi in so težave polnile naše misli. A v tem času se je zgodilo tudi veliko drobnih trenutkov, malih in velikih čudežev: ujeti pogledi, hvaležni nasmehi, besede, ki jih mogoče razumemo šele danes. Ti trenutki nas še danes grejejo ter so nam v tolažbo in lep spomin.

Dragoceno mi je, da so bili prisotni tudi otroci, saj se slovo ne zgodi le odraslim, temveč vsem, ki ljubijo. Skupaj smo hodili po tej poti slovesa in sprejeli, da je smrt del življenja. Tudi oni so na svoj način sklenili pot z odhajajočimi; vez, ki je bila med njimi za časa življenja, ostaja in živi naprej v njihovih srcih.

Kot oskrbovalka sem se naučila, kako veliko pomenijo skoraj nevidne stvari: skodelica čaja, navlažene ustnice, poravnana odeja, umirjen glas, nežen dotik, topla beseda. Učim se poslušati – in slišati – tihe želje, ki jih izgovarjajo oči. Dni morda ne moremo podaljšati, lahko pa času, ki ga še imamo z bližnjim, damo vrednost in pomen.
Seveda bolečina in praznina ostaneta, ko nekoga ni več v naši sredi. A verjamem, da je ta bolečina mehkejša, manj ostra, ko se slovo dogaja drug ob drugem – z dotikom, s pogledom, s šepetom: »Hvala. Odpusti. Rada te imam. Pojdi v miru.«

Vsakemu bi želela takšno slovo: slovo v okolju, kjer se človek počuti varnega, med ljudmi, ki so mu blizu. Slovo, v katerem je čas, da izrečemo hvala, prosimo odpuščanja in se naslonimo drug na drugega. Slovo, v katerem je prostor za besedo ali tišino, za dotik, ki pove več kot besede.

Ko dovolimo, da je odhajanje, umiranje in smrt del našega skupnega življenja, smrt ne zasede prestola; na prestolu ostane ljubezen. In ljubezen nas uči, kako se rojeva mir v duši – v zadnjem objemu, ki se nikoli zares ne konča.

Zapisala: Maruša Bešter, socialna oskrbovalka na domu
Naslovna fotografija je simbolna (Pexels)

The post Umiranje nas uči živeti – razmišljanje o tem, kakšen dar je življenje appeared first on Rad imam življenje.

Skupaj za celostno paliativno oskrbo

Posvet je v Ljubljano privabil več kot 200 zdravstvenih in socialnih delavcev, prostovoljcev in predstavnikov humanitarnih organizacij. Že v uvodu sta udeležence nagovorila generalni tajnik Slovenske Karitas Peter Tomažič in Samira Ališič Kovač, vodja sektorja za uporabnike zdravstvene dejavnosti, ki sta poudarila pomen sodelovanja med državnimi institucijami in civilno družbo pri skrbi za bolnike v paliativni oskrbi.

Dogodek je potekal v dveh delih – strokovnem in razpravljalnem. Prvi je bil namenjen predstavitvi trenutnega stanja paliativne in hospic oskrbe v Sloveniji, drugi pa iskanju poti za boljše sodelovanje in vključevanje nevladnih organizacij ter svojcev v podporo bolnikom.

Strokovni prispevki: vrzeli, odgovornost in srčnost

V prvem delu posveta so svoja spoznanja v obliki strokovnih prispevkov delili priznani strokovnjaki s področja paliativne oskrbe:

• dr. Simona Kos (ZD Kranj),
• Mateja Rončelj (ZD Ljubljana),
• dr. Maja Ebert Moltara (Onkološki inštitut, predsednica Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe),
• prof. dr. Bojana Beović (predsednica Zdravniške zbornice Slovenije) ter
• dr. Tatjana Rožič (Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana).

Predavatelji so opozorili, da so na področju paliativne oskrbe v Sloveniji še vedno prisotne velike sistemske in operativne vrzeli.

• Premalo je paliativnih timov, ki so pogosto preobremenjeni in delujejo predvsem na podlagi osebne predanosti zdravnikov in medicinskih sester.
• Nekatere regije, kot je Notranjska, so še vedno brez organizirane paliativne oskrbe.
• Premalo so upoštevane tudi potrebe neonkoloških bolnikov, ki pogosto ostajajo brez zadostne podpore.

»Paliativa ni le zdravljenje simptomov, ampak celosten pristop do človeka – fizično, čustveno, duševno in duhovno,«

so poudarili predavatelji.

Zaznali so tudi pomanjkanje znanja o paliativi v formalnem izobraževanju. Šele v zadnjih letih so se vsebine s področja paliativne oskrbe začele vključevati v študijske programe medicine, a specializirani zdravniki še vedno potrebujejo dodatna izobraževanja.

Zgodnja komunikacija in prisotnost – temelj zaupanja

Med ključnimi poudarki posveta je bila tudi pomembnost zgodnje komunikacije z bolnikom in svojci.
O bolezni, njenih posledicah in o tem, kako lahko svojci sodelujejo v skrbi za umirajočega, je treba govoriti dovolj zgodaj – še preden je prepozno.

Tak pogovor prinaša razumevanje, pripravljenost in predvsem mir, tako za bolnika kot za njegove bližnje. Paliativa, so poudarili, ni le konec – je priložnost, da življenje ohrani svojo vrednost do zadnjega trenutka.

Okrogla miza: ko povežemo zdravstvo in srčnost skupnosti

V drugem delu dogodka je sledila okrogla miza z naslovom »Sodelovanje in vloga NVO z zdravstvom v paliativni oskrbi ter opolnomočenje svojcev«, ki jo je vodila novinarka Marjana Debevec (Radio Ognjišče).

Sodelovali so;

• Urška Končan (Hiša Ljubhospic),
• Alenka Križnik (Slovensko društvo Hospic),
• mag. Helena Zevnik Rozman (Slovenska karitas),
• dr. Anže Cunk (bolnišnični duhovnik),
• dr. Maja Ebert Moltara in
• dr. Tatjana Rožič.

Sogovorniki so poudarili, da je sodelovanje med zdravstvom, svojci in nevladnimi organizacijami ključno za kakovostno paliativno oskrbo.
Humanitarne organizacije, kot so Karitas, Hospic in Hiša Ljubhospic, lahko nudijo neprecenljivo toplino, srčnost in prisotnost, ki dopolnjujejo delo zdravstvenih služb.

»Ljudje si želijo posloviti v domačem okolju, obdani z bližino in spoštovanjem. Zato moramo ustvariti sistem, ki jim to omogoča,«
je bilo slišati v razpravi.

Zaupanje, sodelovanje in človečnost – temelji prihodnosti

Udeleženci so se strinjali, da bo Slovenija morala v prihodnjih letih narediti pomembne korake – od oblikovanja manjkajočih paliativnih timov do sprememb zakonodaje in zagotavljanja več izobraževanj.
A ob tem ostaja ključno spoznanje: paliativna oskrba ni le zdravstvena storitev, temveč izraz človečnosti, solidarnosti in ljubezni.

Za dostojanstvo ob koncu življenja je potrebna skupnost – strokovnjaki, prostovoljci, svojci in vsi, ki razumejo, da tudi zadnji trenutki življenja štejejo.

Slovenska Karitas je ob koncu posveta povabila vse udeležence, naj spoznanja in izkušnje ponesejo naprej – v svoje okolje, med sodelavce in družine – in naj s svojim delom pomagajo graditi družbo, v kateri nihče ne ostane sam, ko se življenje počasi sklene.

Galerija slik

The post Za dostojanstvo ob koncu življenja: Slovenska Karitas o nujnosti celostne paliativne oskrbe v Sloveniji appeared first on Rad imam življenje.

S svojim zgledom in nagovarjanjem spodbuja tudi druge z invalidnostjo, da svojo zgodbo preizkušnje spremenijo v osebni razvoj n pričevanje o lepoti življenja.

Več o njegovem življenju, poslanstvu in priznanjih si lahko preberete v življenjepisu.

Video intervju

Video je del programa Povezani v samopomočni skupnosti, ki ga financira Ministrstvo za javno upravo.

Življenjepis

Vojko Gašperut – Gašper se je rodil 24. decembra 1949 v vasi Sedlo v Breginjskem kotu. Leta 1960 se je z družino preselil v Koper. Pri 17. letih je po poškodbi vratne hrbtenice postal invalid, tetraplegik, vezan na invalidski voziček. Ker ima prizadete tudi roke, slika z usti.

Kljub težki invalidnosti si je ustvaril družino. Leta 1983 se je poročil, let 1994 sta z ženo Danico dobila hčerko Katjo. Leta 2000 se je z družino preselil v zaselek Cerej v Sv. Antonu, leta 2017 je poleg hiše odprl še galerijo, kjer se odvijajo razne likovne delavnice in razstave.

Gašperut je ustanovni član Zveze paraplegikov Slovenije in aktivni član v Društvu paraplegikov Istre in Krasa. Ob enem je član Mednarodnega združenja VDMFK s sedežem v Liechtensteinu, ki združuje slikarje, ki slikajo z usti ali nogami. Leta 1987 je postal štipendist združenja, leta 2004 pa polnopravni član.

Leta 2017 je postal član Likovne sekcije Leon Koporc, ki deluje v okviru kulturno-umetniškega društva Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Alojz Kraigher iz Ljubljane.

Vojko Gašperut – Gašper slika že skoraj 50 let. Likovno se je izobraževal na različnih tečajih in v Mestni šoli slikanja in risanja v Ljubljani. Njegovi mentorji so bili prof. mag. Milan Erič, prof. Mladen Jernejc, slikar Uroš Žitnik, akad. Slikar Dušan Podgornik in akad. slikar Janez Kovačič.

Razstave in delavnice

S svojimi deli se je predstavil na več kot 140 samostojnih in 350 skupinskih likovnih razstavah doma in po svetu: na Dunaju, v Madridu, Pragi, Budimpešti, Lizboni, v palači Zappeion v Atenah, Barceloni, Milanu, Udinah, Pordenonu,Cozeanu, Zagrebu, Rovinju, Parizu in v letu 2019 tudi v Riu de Janieru.

Oktobra 2013 je razstavljal na Evropskem Parlamentu v Strasbourgu na povabilo evropskega poslanca Jelka Kacina.

Njegov najpomembnejši uspeh je sodelovanje na francoskem likovnem salonu Le Salon desBeaux-Arts, v okviru katerega je 8. decembra 2016 razstavljal skupaj z desetimi drugimi slovenskimi umetniki v galeriji Carrouseladu Louvre v Parizu. Predstavil se je s sliko Trave.

Maja 2019 je imel samostojno razstavo v galeriji Cerkve Sv. Cirila v New Yorku, otvoritve se je tudi osebno udeležil. Na otvoritvi so bili prisotni številni ugledni Slovenci, ki delujejo v New Yorku. Razstava se je nato preselila na slovensko veleposlaništvo v Washingtonu, kjer je bila postavljena ob proslavi dneva državnosti 25. junija 2019. Preseliti pa jo nameravajo še v Cleveland, v Hišo kulture, kjer se zbirajo ameriški Slovenci.

Avtor med drugim sodeluje tudi na številnih likovnih delavnicah in dobrodelnih likovnih prireditvah (Karitas, za otroke … ). Umetnost doživlja kot most do ljudi, zato se rad odzove na povabila za demonstriranje slikanja v osnovnih šolah in vrtcih, domovih upokojencev in drugod.

Plodovito umetniško udejstvovanje je Gašperutu prineslo tudi številna priznanja in nagrade.

Na tekmovanjih za Zlato paleto Zveze likovnih društev Slovenije je prejel 4 certifikate kakovosti za risbo, 2 certifikata kakovosti za grafiko in več priznanj za realistično in abstraktno slikarstvo. Med drugim so mu bila podeljena naslednja priznanja in nagrade:

• 2016 Priznanje Občine Kobarid za upodabljanje kulturne dediščine Breginjskega kota na slikarskem področju
• 2016 ExtemporeCozeano, Italija – 1. nagrada za tujega slikarja
• 2015 Extempore Piran – velika odkupna nagrada
• 2014 Extempore Koper – 2. nagrada strokovne žirije in 1. nagrada kolegov
• slikarjev za isto sliko
• 2013 Extempore Piran – velika odkupna nagrada
• 2010 Extempore Ferrara, Italija – 2. nagrada
• 2010 Extempore Piran – odkupna nagrada
• 2010 Extempore Bologna, Italija – 2. nagrada
• 2009 ExtemporeCozeano, Italija – 1. nagrada za sliko Soline, izbran izmed 250
• slikarjev
• 2009 Extempore Bologna, Italija – 2. nagrada
• 2006Extempore Piran – odkupna nagrada
• 2001 Extempore Piran – odkupna nagrada
• 1998 ExTemporeBarcolana, Italija – priznanje
• 1996 Extempore Piran – odkupna nagrada
• 1996 Extempore Izola – odkupna nagrada
• 1994 Extempore Izola – odkupna nagrada
• 1993 Extempore Izola – odkupna nagrada
• 1993 Priznanje Občine Koper s plaketo za ohranjanje kulturne dediščine
• 1988 Extempore Rogaška Slatina – odkupna nagrada
• 1987 Extempore Koper – 2. nagrada
• 1986 Extempore Koper – 1. nagrada
• 1984 Extempore Marezige – 4. nagrada

The post Vojko Gašperut – Gašper: Življenjska zgodba slikarja z usti appeared first on Rad imam življenje.

Naslov posveta je:

Pogoji za vzpostavitev celovite paliativne oskrbe v slovenskem zdravstvenem sistemu ter sodelovanje in vloga NVO.

Sodelujoči bodo na posvetu predstavili trenutno stanje na področju paliativne in hospic oskrbe, poudarili glavne probleme in potrebe pri razvoju paliativne in hospic oskrbe na domu, poiskali odgovore o možnostih sistemskega odgovora za hitrejši razvoj ter možnosti skupnega sodelovanja za čim boljšo podporo umirajočim in njihovim svojcem.

Za udeležbo na dogodku je obvezna prijava na povezavi: https://www.karitas.si/povezani-v-samopomocni-skupnosti, do četrtka, 11. 9. 2025, do 10. ure.

Program

9.00 – 9.30: Prihod udeležencev posveta in registracija

UVODNI DEL

9.30 –  9.40: Pozdravni nagovori

• Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas
• Predstavnik Ministrstva za zdravje
• Luka Novak Kogoj Humar, predstavnik Ministrstva za javno upravo, skrbnik pogodbe o sofinanciranju programa

9.40 – 9.50: Zgodbe iz terena

STROKOVNI PRISPEVKI
Primarno zdravstvo – kakšno je trenutno stanje paliativne oskrbe na domu in kam želimo priti

• 9.50 – 10.15: Simona Kos, dr. med., spec. družinske medicine, ZD Kranj (Delo družinskega zdravnika na terenu, kakšni so načini in meje pomoči pri delu z umirajočimi)
• 10.15 – 10.40: Mateja Medveš Rončelj, dipl. m. s., patronažna sestra, ZD Ljubljana (Delo patronažne sestre pri terenskem delu in oskrbi umirajočega)
• 10.40 – 11.05: dr. Maja Ebert Moltara, dr. med., spec. intern. onkolog., vodja paliativne oskrbe na Onkološkem Inštitutu, predsednica Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe, državna koordinatorka za razvoj paliativne oskrbe (Razvoj paliativne oskrbe v Sloveniji in trenutni izzivi)
• 11.05 – 11.30: prof. dr. Bojana Beović, dr. med., spec. infekt., predsednica Zdravniške zbornice Slovenije (Pogled na paliativno in hospic oskrbo iz vidika zdravstvenega sistema v povezovanju z drugimi javnimi in nevladnimi institucijami)
• 11.30 – 12.00: dr. Tatjana Rožič, univ. dipl. soc. del., spec. zakonske in družinske terapije, Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana (Duševne stiske ob poslavljanju – čustvena pomoč umirajočemu in bližnjemu)

12.00  – 12.30 ODMOR, PRIGRIZEK, KAVA

RAZPRAVA

12.30 – 13.15: Okrogla miza: Sodelovanje in vloga NVO z zdravstvom v paliativni oskrbi ter opolnomočenje svojcev

Sodelujoči gosti (izvajalci strokovnih prispevkov, društvo Hospic, Ljubhospic, Palias, duhovnik, predstavnik Karitas…)

13.15- 13.30: Povzetki in zaključek

Odgovor skupnosti na potrebe umirajočih in njihovih svojcev

Naslovna fotografija je simbolna (Pixabay).

The post Vabilo na Posvet o paliativi in hospic oskrbi v Sloveniji appeared first on Rad imam življenje.

Vozilo je podarila ga. Nada Jaklič Košir. »Prof. dr. Zver v veliko čast mi je, da lahko predam ključe tega vozila, ker bo to začetek mobilne paliativne oskrbe na vašem oddelku z željo, da se paliativna oskrba razširi še na ostale oddelke. Naj bo to tudi začetek ozaveščanja ljudi, kaj je paliativna oskrba, da bo manj razmišljanja o evtanaziji. Iskrena zahvala profesor za vašo srčnost, prav tako hvala celi ekipi. Upam, da bo vsem, ki bodo potrebovali paliativno oskrbo, dano doživeti to srčnost, to predanost, ki jo širite na oddelku za hematologijo,« je ob predaji ključev povedala Nada Jaklič Košir.

»S pomočjo takšnih ljudi hematologija dela velike korake naprej. Časi so zahtevni, zato nam je  vsaka donacija dragocena. Še posebej, če nam omogoča, da gremo v novo smer, v nov program, hvala vam. Na ta način bomo približali ljudem nekaj, kar je zame privilegij, biti do zadnjega trenutka doma, se posloviti doma, v družbi tistih, ki jih imaš najrajši,« je ob prevzemu ključev povedal prof. dr. Samo Zver.

Na fotografiji (z leve proti desni): Nataša Battesin, Nada Jaklič Košir in prof. dr. Samo Zver (foto UKC Ljubljana)

The post Prof. dr. Samo Zver: »S pomočjo takšnih ljudi hematologija dela velike korake naprej« – donacija vozila za paliativni tim – sporočilo za javnost UKCL appeared first on Rad imam življenje.

Predlagatelji zakona pod okriljem združenja za dostojno starost Srebrna nit so v parlament vložili zakonski predlog s podporo več kot 5000 volivk in volivcev. Poslanci so po splošni razpravi o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja s 64 glasovi proti in devetimi za odločili, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.

V Svobodi menijo, da je predlog zakona dobro pripravljen in da je primeren za nadaljnjo obravnavo. “Menimo pa tudi, da je vprašanje zakonske ureditve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pomembno družbeno vprašanje, ki terja širšo družbeno razpravo,” je pred glasovanjem o predlogu dejala poslanka Svobode Tereza Novak.

S spletnega mesta DZ-ja je razvidno, da so vložili predlog za razpis posvetovalnega referenduma o obravnavi ureditve pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Vsebina pobude pa še ni dostopna.

Poslanske skupine so se v splošni razpravi strinjale, da je treba urediti področje paliativne oskrbe. Koalicija in opozicija pa sta bili glede tega, ali vprašanje pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zakonsko urediti, na povsem različnih bregovih.

Vir in več informacij: https://www.rtvslo.si/slovenija
Foto: vir RTV SLO, Hiša Hospic v Ljubljani. Foto: BoBo

The post Predlog zakona o možnosti evtanazije poslanci zavrnili appeared first on Rad imam življenje.

Prof. dr. Matjaž Zwitter, predstojnik Katedre za medicinsko etiko na Medicinski fakulteti Maribor, je predstavil raziskavo in preliminarne rezultate ankete o odnosu do predlaganega zakona, ki so jo opravili med tistimi, ki jih zakon najbolj zadeva – bolniki in invalidi.

Na novinarski konferenci so sodelovali:

• Prof. dr. Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije
• Prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva
• Prof. dr. Matjaž Zwitter, predstojnik Katedre za medicinsko etiko na Medicinski fakulteti Maribor
• Asist. dr. Maja Ebert Moltara, specializiranega paliativnega tima na Onkološkem inštitutu

Vir: https://www.youtube.com
Dodatne informacije: https://www.zdravniskazbornica.si/za-javnost/zbrana-vsebina-o-pomo%C4%8Di-pri-samomoru-in-evtanaziji
Brošura o evtanaziji je dostopna tu.

The post Zdravniki nasprotujejo aktivnemu ubijanju bolnika – video appeared first on Rad imam življenje.

V državah, kjer so postopki za prostovoljno končanje življenja s pomočjo evtanazije legalizirani, v povprečju tri do štiri odstotke ljudi, ki se zaradi kronične, napredujoče, neozdravljive bolezni, pa naj bo to rak, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), srčno popuščanje, multipla skleroza ali amiotrofična lateralna skleroza (ALS) znajdejo v tako rekoč brezizhodni situaciji, prosi za pomoč pri končanju življenja. Pri nas vprašanje evtanazije ni niti dorečeno niti zakonodajno urejeno. Pripravljen je sicer osnutek zakona, oblikovan v sklopu civilne družbe, ki pa mu zdravniki – zlasti družinski zdravniki, ki bi jih uzakonitev predlaganih rešitev spravila v nezavidljiv in z njihovega zornega kota povsem nesprejemljiv položaj – nasprotujejo. Zavedajo se, da je ureditev tega področja nujna, vendar po drugačni poti, s širšim družbenim konsenzom in v dialogu s stroko.

“Od pet do deset bolnikov na leto je takih, s katerimi v zadnjem obdobju življenja razpravljamo tudi o tej temi, toda osebno se še nisem srečala s prošnjo, naj bolniku pomagam pri zaključku življenja.”

prof. dr. Marija Petek Šter, specialistka družinske medicine in predstojnica Katedre za družinsko medicino

Diana Zajec se je z zdravnico za Zdravstveni portal .si pogovarjala o evtanaziji in tudi o številnih drugih aktualnih izzivih v sferi družinske medicine.

Več informacij in celoten članek preberite na: https://www.zdravstveniportal.si/zdravstvo/aktualno/894/evtanazija-druzinski-zdravnik
Fotografija: Diana Zajc

The post Prof. dr. Marija Petek Šter: »Družinski zdravniki nikakor ne sprejemamo vloge, ki nam jo želijo vsiliti« appeared first on Rad imam življenje.

Mene je prevzela radost, da lahko pomagam in z veseljem sem sprejela ta križ, čeprav me je skrbelo, kako se bo izteklo.

Na sobotno jutro vstopim v sobo. Gospo so mi pripravili v invalidski voziček. Naguban obraz upognjene majhne stare ženice, a toliko lepote in pričakovanja v njenih očeh. Zdelo se mi je, da je to lepota duše, ki je srečala Boga, ki jo je on blagoslovil z odpuščanjem in ljubeznijo.

Ves dan sem jo spremljala in vozila, tudi v Marijino cerkev, kjer je sklenila roke, objela rožni venec in se zatopila v tiho molitev. Pri kosilu, ko sem jo hranila, me je prijela za roke in jih podržala v svojih dlaneh. Še danes se spomnim njenih besed: »Beseda hvala ni dovolj. Nikoli nisem mislila, da mi bo dano še enkrat obiskati našo mati Marijo pomagaj na Brezjah. Vi ste mi to omogočili in nikoli vas ne bom pozabila. Molila bom za vas.«

Tako ji je bila izpolnjena največja želja.

Ko sem jo pripeljala v sobo, je bil njen obraz ožarjen s soncem, ki se je poslavljalo in sililo skozi okno. Njen topel stisk rok in vesel nasmeh v zahvalo sta mi trajno ostala v spominu in srcu.

Zlasti v starosti se mi zdi izredno pomembno, da se zavemo kako dragocen je čas, ki ga še imamo pred seboj in ga doživljamo. Kot blagoslov v jeseni se je gospa Mici poslovila od zemeljskega življenja in odšla k Bogu po zasluženo plačilo.

Avtorica zgodbe: Anica
Fotografija je simbolna (Pixabay)
Prejeto po pošti za Nagradni natečaj: 15. december 2023

The post Ko beseda hvala ni dovolj appeared first on Rad imam življenje.