Mene je prevzela radost, da lahko pomagam in z veseljem sem sprejela ta križ, čeprav me je skrbelo, kako se bo izteklo.

Na sobotno jutro vstopim v sobo. Gospo so mi pripravili v invalidski voziček. Naguban obraz upognjene majhne stare ženice, a toliko lepote in pričakovanja v njenih očeh. Zdelo se mi je, da je to lepota duše, ki je srečala Boga, ki jo je on blagoslovil z odpuščanjem in ljubeznijo.

Ves dan sem jo spremljala in vozila, tudi v Marijino cerkev, kjer je sklenila roke, objela rožni venec in se zatopila v tiho molitev. Pri kosilu, ko sem jo hranila, me je prijela za roke in jih podržala v svojih dlaneh. Še danes se spomnim njenih besed: »Beseda hvala ni dovolj. Nikoli nisem mislila, da mi bo dano še enkrat obiskati našo mati Marijo pomagaj na Brezjah. Vi ste mi to omogočili in nikoli vas ne bom pozabila. Molila bom za vas.«

Tako ji je bila izpolnjena največja želja.

Ko sem jo pripeljala v sobo, je bil njen obraz ožarjen s soncem, ki se je poslavljalo in sililo skozi okno. Njen topel stisk rok in vesel nasmeh v zahvalo sta mi trajno ostala v spominu in srcu.

Zlasti v starosti se mi zdi izredno pomembno, da se zavemo kako dragocen je čas, ki ga še imamo pred seboj in ga doživljamo. Kot blagoslov v jeseni se je gospa Mici poslovila od zemeljskega življenja in odšla k Bogu po zasluženo plačilo.

Avtorica zgodbe: Anica
Fotografija je simbolna (Pixabay)
Prejeto po pošti za Nagradni natečaj: 15. december 2023

The post Ko beseda hvala ni dovolj appeared first on Rad imam življenje.

Avtorica zgodbe: Anica
Fotografija je simbolna (Pixabay)
Prejeto po pošti za Nagradni natečaj: 15. december 2023

The post Jokam tudi od veselja in sreče nad lepoto, ki nam jo ponuja življenje appeared first on Rad imam življenje.

In vem, da dobra prijateljstva niso samo sreča. Tudi na prijateljskem odnosu je potrebno delati, tako kot na partnerskem. Žal sem imela doslej večji uspeh pri prijateljskih, kot pri partnerskih odnosih. Zato me vsakič gane, ko spoznam ali občutim res dolgotrajen partnerski odnos. Táko ljubezen, za katero v današnjih časih kot da ni več prostora.

Pred desetimi leti smo bili z družino v Puli. Obiskali smo srednjeveški festival, ki se je odvijal v mestu. Ravno smo šli čez park in zagledali povorko. Z otroci smo stekli, da jo še ujamemo. Med tekom sem se spotaknila ob vrv, s katero je bil napet šotor. Dobesedno poletela sem po zraku. Z dlanmi sem podrsala po tleh in imela na obeh rokah grdo in globoko odrgnino. Zares je bolelo in peklo. Mož je šel iskat lekarno, da bi kupil razkužilo in povoje, a je bila nedelja in lekarne zaprte.

Medtem sem z otrokoma sedela na pločniku ob parku in trpela od bolečine. Poleg nas je stal starejši gospod, opiral se je na palico. Pogledoval je k nam, priznam, malo mi je šel na živce. Nisem razumela, zakaj tam stoji in nas gleda. Ko se je mož vrnil praznih rok, nas je gospod ogovoril. Najprej v nemščini, ker ni razbral iz pogovora, od kod smo. Videl je mojo nezgodo in moje rane in predlagal, da gremo z njim v stanovanje samo ulico stran, saj ima tam celo domačo lekarno. Malo sva pomišljala, saj otroke ves čas učiva, da ne smeta biti zaupljiva z neznanci, a sem imela občutek, da nam ta ostareli gospod ne bo storil žalega.

Šli smo torej z njim v staro hišo v centru Pule. Res počasi, gospod je težko hodil. Po zatohlih stopnicah smo prispeli v skromno opremljeno stanovanje, precej v neredu. Škatla z domačo lekarno pa pravo nasprotje in bogato založena. Pohvalila sem vsebino njegove domače lekarne, gospod pa je rekel: »Nikoli nisem imel veliko zdravil in pripomočkov za nego, dokler ni zbolela moja žena. Takrat sem kupil vse to. Veliko sem porabil, veliko je pa tudi ostalo.« Vprašala sem ga, če je gospa zdaj bolje, a je žalostno odgovoril: »Njej je zdaj bolje, meni pa ne. Pred dvema letoma, tremi meseci in 36 dnevi je umrla.«

Bilo mi je tako hudo. S kakim iskrenim hrepenenjem in žalostjo je govoril o svoji pokojni ženi. Njegovo žalost smo lahko čutili. Nisem vedela, kaj mu reči, da bi mu bilo manj hudo.

Ko smo moje rane razkužili, oskrbeli z antibiotičnim praškom in jih povili, je predlagal, da spijemo še eno močno pijačo, za pogum. Ker je težko stal brez palice, je rekel možu, naj kar on poišče kozarčke. Kuhinja je bila v precej slabem stanju, res očitna odsotnost ženske roke. Gospod se je tega zavedal in naročil možu, naj kozarce umije, ker on ni najbolj vzoren glede čistoče, za to je vedno skrbela njegova žena.

Očistil je kozarce, natočil, nazdravili smo z okusnim domačim žganjem. Malo smo še poklepetali. Vprašala sem ga, če mu lahko vsaj malo prispevamo za sanitetne pripomočke ali pa ga povabimo na pijačo, a je prijazno odklonil. Potreboval je počitek. Rekel je, da smo mu s svojim obiskom in s družbo ob pijači neverjetno polepšali dan. Bila sem ganjena nad njegovo dobroto. Ni mi polepšal le dneva, še dolgo po dogodku sem razmišljala o njem. Kako malo je potrebno, pa se ena zgodba lahko popolnoma obrne in iz bolečine nastane prijetno, globoko doživetje.

Ganila me je njegova ljubezen do pokojne žene. Kako veliko so mu pomenili lepi človeški odnosi, bližina. Očitno je bil osamljen. Še danes razmišljam, ali smo v današnjem hitrem tempu še sposobni takih odnosov? Sploh še vemo, kaj je najbolj pomembno v življenju? Preveč je pehanja za denarjem in instant doživetji in premalo pristnih odnosov. 

Zaradi tega dogodka vedno bolj cenim starejše ljudi, ki imajo dolgotrajna razmerja, prijateljska ali partnerska. Od njih bi se lahko marsičesa naučili.

Avtorica zgodbe: Nataša K.
Fotografija je simbolna (Pexels)
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 13. december 2023

The post Ljubezen in izguba appeared first on Rad imam življenje.

Prišla je vesela in nasmejana. Na prvi sistematični pregled je prinesla svojo tretjerojenko. Izza bele odejice so kukale oči dojenčice, ki so mirno opazovale in spremljale dogajanje. Začela sem pregled, kot to naredim v starosti enega meseca. Z očmi sem preletela odpustnico iz porodnišnice in opazila vrstico, ki je običajno ni: Odvzem krvi za genetiko, sum na trisomijo 21. V hipu sem preskočila običajni vrstni red pregleda, se obrnila k njej in dejala: »Kako je bilo? Povejte.«

Ob mojem vprašanju so se ji ulile so se solze. Ponovno je, kot že večkrat od poroda, izjokala en mesec staro bolečino. A hkrati izrazila tudi neizmerno ljubezen do njene »drugačne« deklice. »Nosečnost je potekala brez težav, vsi presejalni testi so bili normalni. Vsi v družini smo zdravi. Z možem sva mlada. Starejši sin in dve leti mlajša hčerka sta krasna otroka, nič jima ne manjka. Res nisem pričakovala, da bi bilo lahko tokrat kaj narobe.« Za nekaj sekund je počakala in nato dejala: »Porod je bil ekspresen in zelo lahek. Rodila sem v pol ure, za razliko od prvič, ko je trajalo kar dvanajst ur. Tudi drugič ni šlo tako hitro.« Spet se je za hip ustavila, kot bi zbirala moč in energijo za nadaljevanje: »Ko sem jo takoj po rojstvu prijela v roke, sem vedela, da je nekaj drugače. Začutila sem veliko stisko, strah in negotovost. Jeziček se mi je zdel velik, prevelik, a ni bilo samo to.« Mama čuti, mama ve…

Solze so ponovno privrele na dan. »Mi je kar težko reči, da bi naredila splav, če bi vedela, da bo tako. Res to težko povem na glas in jo hkrati držim v naročju.« Nato se je ljubeznivo sklonila h hčerkici in kljub objokanemu obrazu z neizmerno naklonjenostjo in materinsko milino nadaljevala: »A ko sem prišla iz porodnišnice domov, se je vse spremenilo. Ta moja deklica si je mene izbrala za mamo in zagotovo se je to zgodilo z razlogom. Tako neizmerno rada jo imam in si že sedaj ne znam predstavljati življenja brez nje. Naredila bom vse, kar je moji moči, da ji bo pri nas lepo.« Ter nadaljevala: »Starejša dva sta navdušena nad njo!« Dojenčico je odložila na preiskovalno mizo in ta je, še vedno ovita v belo odejico, še vedno zvedavo gledala naokrog in opazovala.

Do konca sem poslušala mamino izpoved in se zalotila, da zadržujem dih. Zgodba življenja, kateri sem bila priča, se me je dotaknila. Kakšen pogum! Kakšna iskrenost! Kakšna odkritost! Izrekla sem besede podpore in pohvalo za sprejetje drugačnosti, za veselje, ki je žarelo iz nje ob pogledu na malo detece, za željo, narediti najboljše za njenega otročička in za moč iskati in najti lepoto in vrednost življenja v nepričakovani preizkušnji.

Pregled je trajal precej dlje kot običajno, saj je bil situacija vse prej kot običajna. Potem sva se poslovili. V veselju in spodbudi. »Še velikokrat se bomo videle in skupaj iskale pot naprej,« sem pomislila. In smo tudi jo…

Ko so se zaprla vrata ordinacije, sem za nekaj minut obsedela v tišini in premišljevanju. Življenje je velika skrivnost. Marsikaj izbiramo, a ne vsega. Na marsikaj lahko vplivamo, a ne na vse. Ene stvari sprejemamo lažje, druge težje. Ene nas doletijo in se nam zgodijo, druge nas obidejo. Lepe, težko pričakovane, zaželene, povsem vsakdanje, a tudi neprijetne, težke in boleče. Tukaj smo, da si pomagamo. Vsak po svojih močeh, znanju in védenju. In tudi to daje lepoto in veselje življenju.

Avtorica zgodbe: Karmen
Fotografija je simbolna (Pexels)
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 13. december 2023

The post “Drugačna, a tako moja” appeared first on Rad imam življenje.

Kot oglje črni lasje obdajajo klen obraz. Stisnjene ustnice pričajo o ženski, ki je malo govorila, a veliko garala. Njive, travniki, gozd in hlev so upognili telo v lok. V njenih gibih ni tiste prijetne mehkobe, ki objema. Vedno je bilo le delo, delo in še več dela. Od vsega je teti Heki ostalo samo čakanje v domu, ne doma. »Tu vse naredijo namesto mene.« S svojimi otrplimi prsti si komaj še nadene jopico. »Je že tako,« pravi. Iz suhih oči se iztoči solza. Se je spomnila na moža in sina, ki sta že oba na njivi večnega počitka?

Sneg, bleščeč in puhast? Ne ne, to so lasje najine tete Milice. Njen obraz je svetel, poprhnjen z rdečico. In tiste njene globoko rjave oči … Njen starejši brat, najin ata, je imel prav takšne. Objamem jo. Beseda zastane. Obsedimo vsaka s svojimi spomini na domače ljudi – na tiste, ki nam jih je še dano obiskati, na one, naše priprošnjike v nebesih. Kdo ve, ali sta med njimi že hčerka in mož najine tretje tete, Olge. Težko premaguje svojo bridko izgubo. A jo, z molitvijo in bližino pravnukov.

Pot naju pelje k tetama, ki sta obe že krepko čez devetdeset. Druži ju to, da sta bolj na široko odprli srce za Presežno v poznih letih. Kar je položeno v zibel, pač ne more utišati življenja hrup. Teta Lojzka si je zgodnja dekliška leta delila z mamico. Kaj mi še lahko pove o njej, starejša sestra o mlajši? Tisto o kaši sem si zapisala še po maminem nareku: Mlečno kašo, to jaz rada jem. Ali tega prav nikomur ne povem. Da bi mi jo snedli, tega se bojim in zato je res najbolje, da molčim.

A spomini ne molčijo. Trudijo se izrisati podobe nekega časa, časa, v katerem zadiši po orehovi potici, jabolkih in riževem narastku. In skodelici kave, ki jo z užitkom srebamo med pogovorom, preden se odpraviva še k teti Pavli, najmlajši med tetami in edini, ki je ostala sama, čisto sama na svetu. Verjamem ji, da ni vedno osamljena, da se sooča z bolečino zaradi izgube moža, sinov in prijatelja in da zmore občutiti veselje, videti dobre stvari okoli sebe.

Spomini so kot odprta vrata. Skoznje stopava v svet, ki je z vsakim obiskom manj zastrt in bolj domač.

Avtorica zgodbe: Andreja Gumzej
Fotografija je last avtorice
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 12. december 2023

The post Šest tet appeared first on Rad imam življenje.

Otroci in kasneje najstniki smo zvečer hodili k Andrejčkovim po mleko. V delu leta, ko so dnevi krajši, smo prišli k Andrejčkovim, v veži nalili mleko v kanglico in odšli domov. Ko pa so bili dnevi daljši in toplejši, se nas je v mraku pod veliko lipo ob hiši zbralo veliko sestričen in bratrancev. Za kamnito mizo smo klepetali, se smejali, poslušali zgodbe in se družili z mamo in atom. Njene podobe čas ni prav nič spremenil. Vedno vesela, nasmejana in zadovoljna, krepke postave, s predpasnikom in kito, speto na glavi.

Poletna košnja je bila pravi kmečki praznik. Prav tako pospravljanje mrve, ki je sledilo. In seveda tik pred začetkom novega šolskega leta pobiranje krompirja. Leto za letom, več let… Mama je bila vedno prisotna, vedno pri delu, vesela, nasmejana in vesela vsakega izmed nas. »Izven sezone« velikih kmečkih opravil je na rame poveznila grablje, se usedla na kolo in ničkolikokrat odpeljala na travnik na Morost obračat mrvo. Ali pa še malo dlje, na njivo s črno morostarsko zemljo.

Jeseni smo nabirali koruzo in jo ličkali. Se veselili, smejali in pogovarjali. To je bilo pravo doživetje za širše sorodstvo. V živo ostaja v spominu zimski čas, ko so prišle na vrsto koline in čas, ko smo v »hiši« splezali na krušno peč in se posladkali z jabolčnimi krhlji, ki so se tam sušili. In kukali s peči, ko sta z atom v »hiši« delala zobotrebce ali kot smo takrat rekli »klinčke«. Ko se je shladilo, je v kuhinji zakurila »šporhet« in pogrela »hišo«. Centralne kurjave seveda ni bilo. Kruh je pekla v krušni peči in njen je bil vedno najboljši. Tudi v kaščo nas je kdaj pa kdaj povabila in tam smo vpijali edinstvene vonjave po žitu in drugih dobrotah.

Njene rože so bile vsako leto čudovite, pisano barvite in v polnem cvetju. Veliko časa je preživela v gredi, okopavala, pikirala, sadila… Živela je v stiku z zemljo in vsem, kar ji je le ta podarjala. Rada se je pogovarjala z naključnimi mimoidočimi in pogosto je imela obiske. Vsakomur je namenila prijazno besedo in svoj čas. V sebi je nosila veliko bolečino zaradi vojnih grozot in krivic in velikokrat je z nami, ko smo odrasli, o tem tudi spregovorila. Ob tem je kljub nemiru v duši ohranila vedrino, pogled naprej in hvaležnost za življenje.

Leta so minevala, prišla je starost in življenje ji je naložilo deseti križ. Za vsak Božič smo jo obiskali, pa še vmes. Vesela je bila našega obiska, vesela vsakega od najinih otrok in še posebej moža, s katerim sta imela sorodnike iz istih vasi. Kar oživela je, ko sta se pogovarjala o Šentjurju, Udju, Pecah, o tem in onem dogodku, sorodnikih, znancih… Še vedno je rada prebirala Družino in poslušala radio Ognjišče. Še vedno je kurila stari »šporhet«, še vedno je vsako leto postavila jaslice in dokler je mogla, je prihajala k maši v župnijsko cerkev. Pešanje telesnih moči ji ni vzelo veselja in sproščenosti. Veselila se je drobnih in majhnih stvari, ki jih je našla v svojem vsakdanu ali pri srečevanju z ljudmi. Marsikaj je doživela v svojem dolgem življenju, s svojimi petimi otroki, marsičesa se je naučila in kar je imela, je z velikim veseljem delila. Ko je mož obležal, ga je doma negovala do smrti.

Velikokrat pomislim na našo Andrejčkovo mamo. Na veselje do življenja, ki ga je delila z nami od otroštva dalje. Na preprostost in skromnost, ki ju je poosebljala. Na čas, ki ga je namenila sorodnikom, znancem ali naključno videnim ljudem. Na spoštovanje svojih staršev, ki jih je tudi v svoji visoki starosti onikala. Na veselje, ki se je pojavilo na njenem obrazu, ko smo jo obiskali. Ko sem se rodila, je bila stara 49 let. Umrla je v 99. letu starosti in pokopali smo jo na moj 49. rojstni dan.

Ob tem spominjanju čutim njeno bližino in mnogo lepega, ki nam ga je posredovala z svojim zgledom, ravnanjem, pogovori in življenjem. Čutim odgovornost, da prejeto posredujem svojim otrokom in ljudem, ki jih srečujem v življenju.

Avtorica zgodbe: Karmen T.
Na naslovni fotografiji je mama ob praznovanju 90. rojstnega dneva (foto: Karmen)
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 11. december 2023

The post Polna življenja appeared first on Rad imam življenje.

Pravijo, da pije, da je malo zmešana, ker se na glas pogovarja s seboj. Ker tudi sama včasih na glas govorim s svojim srcem, jo razumem in sprejmem, tako kot je. Njen prekratek plašč, narobe obrnjeno ruto, torbo z žvenketom izpraznjenih steklenic, nepovezano govorico, njeno zanemarjenost, dah po alkoholu. Življenje mi jo je nastavilo ob pravem trenutku, da sem jo lahko nekega dne povabila v svoj dom.

Ne dovolim, da se sezuje: malce na silo jo posadim na kavč. Izgubljeno se gladi po obleki. Ni pripravljena na obisk, drugače bi mi kaj prinesla. Jabolka ima, domača, in orehe. Vnukinja jih je dala.

»Ona je zdaj na domu. Sem zadovoljna, da hiša ni prazna. Kavico, da bi skuhala? Ne, ne bi, hvala! Sem jo že pila. Imam pritisk. Sem vedno žalostna. Saj veste, ta smrt. Hčerke ni več… Umrla je, le zakaj nisem jaz?.. Ta prekleti rak!« Milena zajoka. Nepovezane besede tečejo iz neizjokanega srca. »Sama sem. Samo vnukinjo imam, a nima nikoli časa. Mi je dala telefon, da pokličem, če sem še živa. Molim, veliko molim in jokam za hčerjo…« 

Vzdihuje, stoka, toži, smrka. Žalost preplavi prostor in ji odpira pregrado srca.

Dotakne se me, da se najdem v njeni nepotešeni bolečini. 

»Še robca nimam!« Svečko iz nosu obriše v rokav. Skočim po robec in ji ga stisnem v roke. Objamem jo in ji skušam vtisniti malo miru, kolikor ga zmorem v objokanem trenutku. Hlipa, še vedno smrka, se briše in opravičuje.

Tolažim jo in v zadregi razglabljam o smrti, ki ni nekaj dokončnega, izgubljenega, ampak samo prelivanje ene oblike v drugo. Smrt je kot metulj, v katerega se spremeni zapredek gosenice, ji v zmedi skušam razložiti. Milena me razume in pritrjuje. Ve, da je hčerka pri Bogu, da jo tam nič ne boli. A kaj, ko boli njo! »Tu notri… Boli, kako boli, če otroci umro pred starši! Bog se usmili, ni prav, ni prav!«

Roke položi na prsa in hoče iztrgati vse tisto, kar jo peče, skeli, žge, grebe in ji ne pusti dihati. »Zdaj pa bi nekaj spila, če že ponujate!« Natočim ji, da poplakne žalost. 

Ko mine najhujša grenkoba, se začneva pogovarjati. Otroci iz naselja ji nagajajo. Penzija je majhna. Zobe so ji naredili, a jo žulijo. Čevlje ima pošvedrane in premočijo, a nima za nove. V hipu se spomnim. Čevlji! Pravšnje imam zanjo, gležnarje. Skoraj novi so. Vse leto jih bo lahko nosila, razen ob najhujši vročini. Vznemirjena sem od ugodja. »Dovolite, da vam jih podarim!« »Zastonj, čisto zastonj?« me nejeverno sprašuje. Položim jih v vrečko in dodam še nogavice. »Hvala, hvala!«

Zahvala me spremlja še potem, ko se posloviva.

Mrmra jo, ko pešači v šesto nadstropje. Drugo jutro, ko odprem vrata, je na kljuki obešena vrečka. Iz nje se prismejejo jabolka, orehi in opran robec. Dan je lep. Svetlobo iz vrečke povežem v sončen snop ljubezni in se z njim grejem ves dan.

Avtorica zgodbe: Rezka Povše
Naslovna fotografija je simbolna (Pixabay)
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 10. december 2023

The post Sonce v vrečki appeared first on Rad imam življenje.

Bil je … zadnji skupno preživet dan in zadnja naporna noč v objemu. Bile so zadnje palačinke in jutranja zarja s kavo pred hišo. Bilo je zadnje sporočilo na telefonu … Bolniška postelja in bolečine, ki hromijo telo, ti jemljejo življenje. Kdaj bom zadnjič poklicana po imenu? Kdaj bo izrečen zadnji tvoj hvala? Kdaj bo zadnji stisk roke in v srce parajoč pogled, ki z vsakim dihom izgublja svoj lesk?

Bolečina je povsem zavzela tvoje krepko telo. Grize te; neusmiljeno ti jemlje moč. A pustila je roki, da me pobožata. Pogrešam dvojino, ki mi je dajala gotovost, varnost in samozavest. V brezčasju ure obiska se utapljava vsak v svoji bolečini. Hromi te in izgubljaš se v snu.

Zaradi okužbe s koronavirusom dobiš svojo sobo. V bojni opremi sedim ob tvoji postelji. V svoji nemoči se mi krči srce in kliče solze na oči.  Hvaležna sem, da morem ostati pri tebi dlje, kot je dovoljeno. Hvaležna sem za milino in nežnost osebja, ki me sprašuje, če kaj potrebujem. Samo tu sem in drživa se za roke. Nežno se naslonim na tvojo ramo. V strahu ti zašepetam v uho vprašanje, če te preveč obremenjujem. Niti nisem pričakovala odgovora, a od nekod, so kot grom prišle besede: Ti? Nikoli. Stisneš me k sebi čisto nalahko in nežno hrepenenje se staplja v pogledu. Danes je tisti dan, ko ti zamenjajo protibolečinski obliž. Takrat si globoko v svojem svetu in redki so trenutki, ko zmoreš narediti požirek vode ali zaužiti par žlic prežganke, tvoje najljubše juhe. Da bo še bolj domača, jo zajemam iz krožnika iz tvoje kuhinje. Poješ le par žlic in spet utoneš v svoj svet. Tiho obsedim, te držim za roko in že stotič ponavljam … zgodi se Tvoja volja … in … ki si svetega Duha poslal … Čutim svetost trenutka, milost božjega dotika in izkušnje božje bližine. Čas ob tebi je tako krhek, tako mil in zelo svet.

Lepo dišiš. Hvala, ker prideš. Pridna si. Rad te imam. Ti si najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju. Nekoč ti bom vrnil … Vem, moj novi angel! Čuval boš vsak moj korak in mi brisal solze. In ko bom zaslišala motorno žago, bo spomin poletel v najin skupno preživet čas.

Zvoni. Poldne je. Ustavim se kot takrat, ko si pristopil k meni na vrtu, da bi skupaj molila.

Avtorica zgodbe: Karmen H.
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 6. december 2023

The post Težki časi so časi posebnih milosti appeared first on Rad imam življenje.

Pozdravljena, ti moja frendica!

Danes se mi je posvetilo, da mineva deset let, odkar imaš novo ledvico. Kar verjeti ne morem, kam je zdrvelo teh deset let, tako lepih let!

Si kaj proslavljala? Jaz bom jutri, v soboto! Eno penino bom odprla in nazdravila sebi in tebi in vsem, ki nam je uspelo premagati bolezen. Predvsem pa tebi! In, iskrene čestitke za deseti rojstni dan!

Davnega leta sem se sama zbujala iz narkoze in vsa nestrpna čakala informacijo zdravnikov. Na omarici je ležal zadnji Dolenjski list, listam po njem brez volje, potem pa tam naenkrat uzrem tvoj obraz. Kot v Nasini vesoljski postaji si bila ovita v kable in pripeta na nekih instrumentih, sicer vidno utrujena, tvoje oči pa so žarele in oddajale neizmerljivo energijo. Novinarki si povedala, kako zelo si srečna, da imaš sedaj novo ledvico, da je konec dialize. In ko sem strmela v tvojo sliko, je vstopil zdravnik in že po njegovem obrazu sem vedela, da so moji izvidi optimistični.

Vem, da je bilo tisto tvoje obdobje z dializo težko, večkrat sva se o tem pogovarjali, a si bila ena redkih, ki se ji zato svet ni podrl. Le tako zelo si si želela spet enkrat okusiti vsaj en grižljaj banane!

O, ti moja stara mačka! Le pojej banano, že deset let imaš novo ledvico, deset let banan, deset let novega življenja! Saj vem, ti si se takrat po operaciji, z razliko od mene, takoj postavila na noge. In začela boj z invalidskimi komisijami, z aparatčiki, kot sva jih imenovali. In  si uspela. Čez kakega pol leta sem te na hitro videla v avtu, obraz je bil sicer spremenjen, bolj okrogel, spominjal je na luno, ampak tiste tvoje oči so bile spet take kot takrat, ko sva po računovodskih seminarjih skupaj nabirali znanje. Že čez pol leta si bila spet tisto staro, energično dekle. Bravo zate!

Niti ne vem več točno, kdaj si postavila društvo na noge. V nabiralniku se je pojavljalo glasilo, občasno tudi časopis in v njem sem kar požirala tvoje članke. Kaj članke, cele razprave! Tudi o generikih. No, tisti tvoj boj zaradi generikov je bil enkraten. Saj veš, da smo vsi držali s tabo!

V zadnjem časopisu sem videla, da si na svetovnih igrah v balinanju svojila zlato medaljo v dvojicah. Bravo še enkrat! Tista fotka z medaljo za vratom, ko s Sašo držita slovensko zastavo, je, da dol padeš. Zraven si zamišljam še našo himno, gotovo so šle tudi tebi dlake pokonci, če že slika toliko pove. O, ti moja punca, ti si taka faca, tebe je nova ledvica ne samo pozdravila, tudi pomladila te je, gotovo je bil darovalec mlad, pošten in pozitiven človek. Kraguljčki, iskrice, energija in kaj vem, kaj vse, kar skače iz oči in obraza na tisti  fotki.

Ooo, še nekaj ti moram povedati! Letos avgusta leživa z možem na medulinski plaži, zraven par najinih let, držimo se sence in beseda da besedo in pogovor se začne o zdravju. Pove, da ne prideta vsak dan na plažo, ker ima ona vsak drugi dan dializo v Medulinu. Kako je to zdaj  tu v Istri super urejeno, zdaj si lahko privoščita morje, prej sta šla kvečjemu v Čateške, da je bila dializa blizu. Hvalila je svoje društvo, še bolj pa svojo predsednico, ki je vse to zrihtala in vmes vrgla stavek: »Le kaj bi mi brez predsednice?« Bila sem tiho in čakala, kaj bo še povedala, potem pa me je začudeno vprašala: »Ja, saj če ste iz tistega konca, jo gotovo poznate, morate jo poznati, takega človeka ne srečaš pogosto!«

Kar pila sem tiste lepe besede o tebi in komaj pokimala, da te res poznam. A le kako bi tam, na plaži, popolni tujki povedala, da te poznam že preko trideset let, ko sva se skupaj mladostno hahljali, potem skupaj jokali in da se zdaj spet smejeva skupaj? In ko bo marca v Istri vzcvetela naša mimoza, ti spet prinesem polno naročje rumenih cvetov, da boš v njih spet videla samo zlato sonce.

Malo več sem tokrat natolkla po tipkovnici. Saj vem, da si znava medve tudi z malo besedami povedati veliko, tokrat pa me je prijelo, da ti napišem kakšno lepo besedo, ker že nekaj časa nisva uspeli vreči čvek v najini čajarni.

Vedno te dno te je lepo srečati, vedno si dobre volje, ko greš po ulici, se tvoja cvetoča avra  vidi tudi na drugi strani ceste. Tudi moja borba z rakom je bila zaradi tebe lažja in tvoje besede, da Ženske zmoremo vse, so zdaj moja skoraj vsakodnevna mantra. Ti si res prava punca, samo ostani taka, kot si!

Lepo bodi in še se bereva!

Tvoja stara frendica M

Avtorica zgodbe: Marinka
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 3. december2023

The post Prava punca appeared first on Rad imam življenje.

Mesec dni pred predvidenim rokom poroda sem bila ponovno na ultrazvoku. Ugotovljeno je bilo,  da mi že odteka plodovna voda. Prijazna sestra me je mirila, naj bom brez skrbi, kajti pri dvojčkih je to normalen pojav. Ostala sem v bolnišnici in veliko počivala. Čez pet dni sem začutila popadke. Pristala sem v porodni sobi. Zdravnik je ugotovil, da eden od dvojčkov ne leži v pravilnem položaju in mi predlagal porod s carskim rezom. Čutila sem, da sem v varnih rokah in sem brez pomislekov pristala.

Na obraz so mi poveznili masko in sem utonila v globok spanec. Po štirih urah popolnega ne zavedanja so me zbudili. Počutila sem se dobro in se zvedavo ozirala po sobi. Ko sem zagledala medicinsko sestro, sem jo radovedno vprašala: »Kako je z otrokoma, sta v redu?« Sestra me je ljubeče pogledala in rekla: »Brez skrbi, draga mamica,  imate dva krasna fantka. Oba sta zdrava in v dobri kondiciji.« Ko sem slišala njene besede, sem zahlipala in so se mi usule solze sreče. Bila sem najsrečnejša oseba na tem Svetu. Kmalu zatem mi je sestra na vozičku pripeljala na ogled moja dva junačka, s kapicama na glavi, povita v beli odejici. Oba sta bila tako drobcena in ljubka. Eden, ki je bil označen kot dojenček A, je bil nežne, blede polti. Spal je spokojno. Tesno zavit v odejico je izgledal blaženo in zadovoljno, kakor v toplem materinem trebuhu. Nekaj angelskega je bilo v njem. Drugi, dojenček B, pa je rahlo mežikal z očmi, se kremžil in premikal, kot da ga odejica utesnjuje, kot da bi rad zlezel iz nje. Poln življenja je bil. Tako ponosna sem bila na oba! Z možem sva dojenčku A nadela ime Domen, dojenčku B pa Jernej.

Ob porodu sta dvojčka tehtala 2400 g vsak. Dobro sta se držala in smo že teden dni po porodu zapustili bolnišnico. Pred domačim pragom sta nas pričakala moja starša. Objela sta me, ljubeče pogledala dojenčka in mi rekla: »Kakšno veselje! Zelo sva ponosna na te!«

Prvi dnevi v domačem okolju  so bili pravljični. Vse se je vrtelo okrog majhnih štručk. Svojci in sosedje so prihajali in po starodavnih običajih prinašali darila. Občudovali so moja zlata fantka in delili z menoj trenutke veselja. Dnevi so mi hitro minevali. Zapolnjeni so bili z dojenjem in z nego malčkov. Počitka je bilo malo, a sem hitro ujela nov življenjski ritemu. Silno sem bila vznesena mi nič ni bilo težko.

Na prvem kontrolnem pregledu, en mesec po porodu, je zdravnik zadovoljno ugotovil, da sta oba dojenčka v dobri kondiciji in da lepo napredujeta. S tem me je malce pomiril, kajti zdelo se mi je, da je Domen nekoliko drugačen, bolj zahteven in jokav v primerjavi z Jernejem. Slednji je že zvedavo gledal s široko odprtimi očmi. Bil je živahen in je redko jokal. Če je bil lačen, moker ali pa zgolj željen pozornosti, se je oglašal s kratkim ‘A’ in potrpežljivo čakal na moj odziv. Domen pa je ves čas jokal. Utihnil je zgolj kadar sem ga nosila in kadar je jedel ali spal. Med jokom se je močno zvijal in je bil ves trd. Večinoma je mižal, če pa je le na kratko odprl očki, je njegov pogled bil prazen in odsoten. Zbala sem se, da je slep in da ima hude bolečine po celem telesu.

Zdravniku sem zaupala svoja zapažanja in strahove, vendar me je tudi na drugem, tretjem in četrtem pregledu miril, češ da sta oba otroka zdrava, da krasno napredujeta, da ni nobenega razloga za preplah, ker pri dvojčkih praviloma eden nekoliko hitreje napreduje kot drugi. Domen pogosteje joka zgolj zato, ker ima manjše prebavne motnje. Domnove težave pa so se še naprej stopnjevale. Medtem ko je Jernej postajal čedalje bolj odziven, živahen in nasmejan, je Domen še vedno bil resnoben, zaspanega, odsotnega pogleda, neodziven in jokav. Pogled mu je nenadzorovano uhajal nekam k višku, postajal je trd in okoren, zelo malo je spal. Tudi dedek in babica sta zaskrbljeno ugotavljala, da je ta otročiček nekam čuden, da je videti utrujen in da ima trpeč obraz. A med spanjem se je včasih tudi rahlo nasmehnil. Takrat je bil angelsko lep.

Pri starosti 4 mesecev je Domnovo stanje bilo že tako zaskrbljujoče,  da sem poiskala zdravniško pomoč v drugem kraju. Zdravnica je otroka skrbno pregledala in dejala: »Vaš otrok ima hude težave. Diagnoze ne morem postaviti, toda sumim na nevrološko okvaro. Takoj, takoj poiščite napotnico za Pediatrično kliniko. Že veliko prej bi morali ukrepati, ogromno ste že zamudili.« Bridko sem zajokala. V hipu se mi je svet sesul. Srce me je dobesedno bolelo in se mi je zdelo, da mi bo počilo. Kako, kako je to mogoče? Saj sem vendar otroka redno peljala na kontrolne preglede in zdravnika opozarjala na težave, ki sem jih zaznavala! Preplavila so me moreča čustva krivde, negotovosti, strahu, zaskrbljenosti, žalosti, obupa, nemoči in tesnobe. Zdelo se mi je da bom ta stres težko preživela. Toda pogled na Jerneja me je sčasoma opogumil in mi dal novih moči. Bil je zdrav in nasmejan, ves čas je nekaj čebljal in je izžareval eno samo dobro voljo in veselje. Potrebuje me. Tudi Domen me potrebuje, še več in še bolj kot prej. Spoznala sem, da se moram sprijazniti z realnostjo in živeti naprej, ljubiti, garati in se boriti za svoja zlata sinčka.

Oba otroka sta bila sprejeta na preiskave na nevrološki oddelek Pediatrične klinike. Po prvem pregledu je zdravnica povedala, da se ji ne zdi, da bi Domen imel poškodbo možganov, temveč gre pri njem za pomanjkanje energije v mišicah. Za natančno diagnozo so vsekakor potrebne nadaljnje preiskave.  Z Jernejem je vse v redu, fizikalno terapijo pa priporoča obema. Vzorec Domnove krvi je na zahtevnejše preiskave poslan v London. Vzorci kože nas staršev in obeh otrok pa je odpremljen v Amsterdam na genetske preiskave.

Med dolgim čakanjem na izvide sem otrokoma dajala predpisane vitamine, ju peljala na fizikalne terapije, doma še dodatno telovadila z njima. Jernej se temu ni upiral, Domen pa se je ves čas hudo jokal. Kljub temu sem  vztrajala in srčno upala na izboljšanje. Za tolažbo sem potem otroka ujčkala in jima brala pravljice. Jernej me je negibno poslušal in opazoval mojo obrazno mimiko. Lepo je napredoval. Nekajkrat se je že obrnil s trebuha na hrbet. Prejemal je različne predmete in jih  okorno rinil v usta, pri tem pa se je večkrat zadel v oko ali v nos. Prav smešen je bil in se mi je srce topilo od radosti in veselja, ko sem ga opazovala. Domen pa je še vedno živel v svojem svetu in ni reagiral na nobeno spodbudo. Z ranjenim srcem sem ga objemala, božala in poljubljala in si tako blažila bolečino.

Po dolgem obdobju čakanja in negotovosti, ko sta otroka bila stara že osem mesecev, so končno prispeli izvidi iz Londona in Amsterdama. Z možem sva bila vabljena na Pediatrično kliniko na seznanitev z rezultati preiskav. Zdravnica nama je z resnim glasom povedala:  »Vajin sin ima  Canavanovo bolezen. Gre za zelo redko genetsko okvaro, ki je žal, neozdravljiva. Značilno za njo je kopičenje kisline, ki napada možganovino, uničuje mielinsko ovojnico in onemogoča sposobnost živčnih celic za sprejemanje in pošiljanje sporočil. Otroci s to boleznijo nikoli ne razvijejo motoričnih sposobnosti, kot so: samostojno sedenje, hranjenje in govor. Njihovo zdravstveno stanje se začne zapletati že pred 7. letom starosti. Pojavljajo se težave pri hranjenju in požiranju, epileptični napadi, razdražljivost in motnje spanja. Pričakovana življenjska doba obolelih je 3 – 7 let, v zelo redkih primerih doživijo adolescenco. Najpogosteje podlegajo posledicam različnih okužb in nalezljivih bolezni. Če odmislimo osnovno bolezen, je zdravje bolnikov odvisno predvsem od pravilne nege in oskrbe. Skratka: ni pričakovati, da se bo Domnovo zdravstveno stanje kdaj izboljšalo, vedno slabše bo. Na naši kliniki doslej še nismo obravnavali pacientov s to boleznijo, zato žal o njej ne vemo veliko.« Ob zaključku naštevanja teh krutih dejstev, nama je zdravnica še dejala, naj se čez kakšno leto s sinom oglasiva v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, kjer mu bodo naredili invalidski voziček … Občutek sem imela, da padam v globok prepad … Upanje je izpuhtelo, treščila sem ob trdna tla življenja.

Stavki, ki jih je izrekla zdravnica so se mi zarezali v srce in možgane in sem nenehno premišljevala o njih. Nepopisno hudo mi je bilo ob spoznanju, da bo Domen vedno ostal tako nebogljen, živel bo kot rastlina, Jernej pa nikoli ne bo imel sorojenca s katerim se bo lahko igral, smejal, se podil po dvorišču in si z njim delil fantovske skrivnosti … Toda, čas zdravi vse rane.  Dvignila sem glavo, se postavila pokonci in si poiskala nove cilje in motive za srečo in veselje. Dojela sem, da Domen, kot moja najljubša rožica, utegne še dolgo živeti, če bo le imel dovolj zraka, svetlobe, vode, hrane, nege in ljubezni. Odločena sem bila, da po svojih najboljših močeh poskrbim, da bo imel vsega tega dovolj, da mu bo ves čas prijetno, da ga nič ne bo bolelo in da ne bo trpel. Jernej pa bo ostal moj zlati sonček, ki mi bo vedno ogreval srce, mi vlival novih moči in mi vračal tople objeme in poljube. Nebo nad menoj se je znova razjasnilo in sem v svoji odločenosti postajala vedno bolj zagnana, trdoživa, vztrajna, borbena.

Sledili so naporni dnevi polni vzponov in padcev, upanja in razočaranja, veselja in žalosti. Domen je dobival zdravila, ki so mu pomagala, da se je umiril, ni več čutil bolečin in je lahko spal. Potek njegove bolezni je bil prav tak, kot ga je napovedala zdravnica. Najraje je ležal. Nobenih hotenih gibov ni premogel, lahko pa se je smejal, ko je bil  vesel in se jokal ali kremžil ko ga je kaj pestilo. Hranili smo ga po steklenički, vendar je čedalje težje požiral. Hrana se mu je zaletavala in je hudo kašljal. Sluz se mu je nabirala v dihalih in smo jo morali odstranjevati z aspiratorjem. Večkrat je zbolel za pljučnico in prebival v bolnišnici. Skrb za njega je postala zahtevna in je terjala veliko časa, potrpljenja in energije. Jerneju se nisem več mogla posvečati toliko kot sem si želela, a sta mi mama in sestra vedno priskočili na pomoč.

Zaradi težav s hranjenjem je Domen zelo shujšal. V 4. letu starosti so mu zato vstavili gastrostomo, skozi katero je hrano v tekoči obliki z brizgalko dobival naravnost v želodec. Njegova zdravstvena kondicija se je po tem postopoma izboljševala. Začel je znova pridobivati na teži, se smehljati in prepoznavati bližino ljudi. Čeprav je že bilo jasno, da nikoli ne bo mogel govoriti, sedeti in se igrati, je bil to en velik napredek in razlog za veselje.

Čas je hitro mineval. Domen je dneve preživljal na postelji ali v vozičku. Pogosto so ga obiskovale domače tri mačke in počivale ob njem. On pa je globoko vzdihoval, z očmi trepetal in se zadovoljno smehljal. Z otrokoma sem se velikokrat sprehajala po bližnjih vaških poteh. Jernej je po poti na ves glas pel Kekčevo pesem, Domen pa se mu je  glasno smejal. Tudi sicer je bil Jernej zelo ljubeč do Domna. Nežno ga je božal, mu brisal sline z ust, ga objemal, se ‘pogovarjal’ z njim in mu pel. Domen pa je ob tem zaprl oči in se prav glasno smejal. Njegovo lice se je vedno razvedrilo, ko je Jernej bil v njegovi bližini. Ob takšnih prizorih čiste in iskrene bratske ljubezni, mi je vedno srce zaigralo od veselja in sreče. Kako lepo ju je bilo slišati in gledati! 

Oče otrok, moj mož, se je sčasoma začel odtujevati od nas. Dokončno nas je zapustil, ko sta otroka bila stara 5 let in nikoli več ni vstopil v naš dom. Tudi to je bil velik udarec zame, ker sem tudi sama hrepenela po ljubezni, sočutju, toplih objemih in prijaznih besedah. A težkih izkušenj sem takrat že bila vajena in sem se hitro privadila živeti brez njega. Nenazadnje, niti nisem ostala povsem sama. Še vedno sem imela ob sebi svoja ljuba otroka, starša in sestro, veliko prijateljev in dobrohotnih znancev … Toliko jih je bilo, da mi je vsak dan kakšen od njih podaril nekaj veselja z majhno uslugo, z lepo besedo, s toplim objemom, z modrim nasvetom, z iskrivim pogledom, z iskrenim nasmehom, z lepo gesto, z drobno pozornostjo, z nesebično podporo … Stali so mi ob strani in pomagali ustvarjati okoliščine, ki so mi lajšale življenje: moja mama in sestra sta prevzemali skrb za Domna vedno kadar sem kam šla z Jernejem ali sama; zdravniško osebje je vedno bilo zelo odzivno, ko je Domen potreboval kakšno napotnico, recept ali prevoz; Center za socialno delo mi je omogočil neprecenljivo 4 urno pomoč na domu, da sem lahko obdržala službo in Domna v domačem okolju … Pa tudi avtobusno postajališče je bilo tik ob naši hiši, da je Jernej sam lahko šel v šolo in nazaj. Imela sem veliko razlogov, da se počutim dobro in optimistično zrem v prihodnost. Moje življenje je bilo lepo, polno ljubezni in srčnega veselja, kljub temu, da sem hodila po poti na katero me je potisnila usoda.

Leta so minevala, Domen je rastel in pridobival na teži. Pri starosti 10 let, so mu diagnosticirali osteoporozo, hrbtenica se mu je ukrivljala zaradi skolioze. Pet let pozneje je že bil tako ukrivljen, da so mu bili ogroženi notranji organi. Pri hranjenju so se pojavljale nove težave. Iz odprtine v katero je bila vstavljena gastro stoma je izhajala hrana z želodčno kislino, koža okoli nje je pordečela, se vnela in pretvorila v živo rano. Izraz na njegovem obrazu je kazal, da zelo trpi. Moral je na zahtevno operacijo.

Ko so Domna operirali, sem čakala pred operacijsko dvorano in trepetala. Stiskala sem pesti in molila: »Dragi Bog, pomagaj zdravnikom in Domnu, da bo operacija uspešna … saj je bil pri Svetem Krstu in Birmi in je v Tvojih rokah …, prosim, bodi milosten …« Nepremično sem sedela prilepljena na klop, v glavi mi je odmevalo, čas se je ustavil. Predramil me je kirurg, ki je stal ob meni in dejal: »Gospa, operacija je končana. Bila je zahtevna, a je minila brez zapletov. Hrbtenico smo zravnali in jo fiksirali s kovinsko palico. Notranji organi so videti v redu. Gastro stomo smo mu usposobili za nov način hranjenja. Dobil bo poseben sistem za hranjenje, ki bo omogočal 24 urni dotok predpisane hranilne tekočine v želodec. Rana okoli stome se bo zacelila in tovrstnih težav ne bo več imel. Vaš Domen je junak, veliko življenjske energije je v njem. Opazil sem tudi, da je lepo negovan, brez kakršnihkoli preležanin. Lepo skrbite zanj.« Od sreče so se mi zasolzile oči, podala sem mu roko in se mu zahvalila za pohvalne besede in uspešno opravljeno  delo. Zadovoljno se je nasmehnil. Kasneje sem izvedela, da je operacija trajala celih 8 ur. Domna so medtem že odpeljali na oddelek za intenzivno nego in ga priklopili na aparature za spremljanje poglavitnih življenjskih funkcije. Med hojo po dolgem hladnem hodniku, sem čutila neizmerno hvaležnost, da je operacija uspela in da je Domen pristal v dobrih rokah zdravniškega osebja. To je bil nov velik dogodek, ki me je osrečil.

Domnovo okrevanje v bolnišnici pa ni potekalo po pričakovanjih. Tretji dan po operaciji se mu je zdravstveno stanje močno poslabšalo, dobil je pljučnico, sepso in odpoved ledvic. Bil je priklopljen na kisik, telo pa je bilo obdano s mnogoterimi cevčicami priklopljenimi na različne aparate. Zdravnik me je poklicali na razgovor. Povedal je, da je Domnovo stanje kritično in me pripravljal na najhujše. Dal mi je vedeti, da ga glede na njegovo neozdravljivo  bolezen, ne bodo oživljali, če pride do usodnega zastoja njegovih življenjskih funkcij. Dovolili so mi, da ostanem pri njem. Prijela sem ga za roko in mu šepetala: »Domen, mamica je ob tebi. Še malo potrpi pa boš spet doma. Močen in pogumen fant si. Moj angelček si. Kmalu boš ozdravel in se bova spet lahko objemala.« Z napol odprtimi očkami se mi je čisto rahlo nasmehnil, kot, da bi razumel kaj sem mu govorila. Mesec dni po tem, je Domen izbojeval svoj boj in je prišel nazaj v domačo oskrbo. Tudi to je bila nova zmaga in nov razlog za veselje.

Življenje je zopet teklo po ustaljenih tirnicah. Jernej je že hodil v srednjo šolo in se vneto ukvarjal s športom. Bil je prelep, visok, prijeten, spoštljiv, prijazen in ljubeč fant. Pomagal mi je pri hišnih opravilih in pri skrbi za Domna. Prav ponosna sem bila nanj. Nov način hranjenja je Domnu ustrezal in je lepo okreval. Iskrice v njegovih očeh so zadovoljno svetile, veliko se je smejal, na jok pa je že popolnoma pozabil. Rad je poslušal glasbo in druge prijetne zvoke. Še posebej je užival med kopanjem pod tekočo vodo. Izraz na njegovem obrazu nam je dal vedeti, da je zadovoljen in hvaležen da je z nami, da ga imamo radi in da lepo skrbimo zanj.

Kmalu po svojem 23. rojstnem dnevu pa se je opazno začel spreminjati. Njegov obraz je postal otožen in resen. Veliko je spal, buden pa se je pogosto kremžil in vzdihoval. Redkokdaj se je nasmehnil. Iskrice v njegovih očeh so izgubljale sijaj. Dihal je čedalje težje in sem nekega dne morala poklicati reševalce. Nadeli so mu masko s kisikom in odpeljali na urgenco, od tam pa v bolnišnico. Nisem smela ostati z njim, ker ni več otrok in ne potrebuje spremstva staršev. Medicinska sestra mi je dejala, da ga lahko jutri obiščem, verjetno bo ležal na nevrološkem oddelku. Ponoči ob 1,15 h me je znova poklicala in mi sporočila, da je Domen pred nekaj minutami umrl. Takoj sem odhitela v bolnišnico. Ležal je na postelji prekrit z belo rjuho. Odkrila sem jo in zagledala njegov bledi obraz. Videti je bil kot da globoko spi, a dihal ni več. Objela sem ga in začutila, kot neštetokrat prej. Nisem še mogla dojeti, da ga zadnjič vidim in zadnjič objemam. Bila sem zmedena in čisto otrpla od šoka. Niti zajokal nisem, bila sem kot začarana.

Šele naslednji dan sem začutila bolečo praznino v duši in spoznala da Domna ni več. Tesno mi je bilo pri srcu. V mislih sem v hipu podoživela celotno svoje življenje od rojstva dvojčkov do danes, z vsemi vzponi in padci, z vso srečo in žalostjo, z vsemi upanji in  razočaranji. Zdelo se mi je, da je z Domnovim življenje ugasnilo tudi moje. Grenke solze so mi polzele po licih. Jernej me je nekaj časa opazoval, potem se mi je približal in mi z nežnim glasom tiho rekel: »Mami, ne joči. Ne bodi žalostna. Domen naju je imel rad in je bil srečen z nama. Njegova angelska duša pa je ves čas bila ujeta v bolnem telesu in je trpela. Pusti ji oditi. Naj se končno osvobodi in vzleti nazaj v nebo, med angele. Lahko sva ponosna in srečna, da sva imela Domna in da je tako dolgo vztrajal z nama. Odslej bo bedel nad nama in bo najin angel varuh.«  Samo sem zahlipala in ga objela. Nikoli si nisem mislila, da je moj Jernej zmožen izreči toliko lepih, tolažilnih besed. Nepopisno sem vesela, da ga imam!

Čisto blizu je že najlepši čas v letu, čas množičnih obdarovanj in veselja. Hodim po mestu in opazujem ljudi. Mladi in stari oblegajo trgovine in mrzlično iščejo darila za svoje najdražje. Tudi letos bodo odšteli veliko denarja za njihovo obdaritev s pisano paleto najrazličnejših lepih predmetov. Kot da bi že pozabili na pretekla leta, ko so številna darila že po nekaj dneh izgubila čar in ko z njimi niso bili zadovoljni niti sami niti  njihovi obdarjenci. Če bi se le vprašali, kaj je tisto po čem sami najbolj hrepenijo, bi izbira najočarljivejših daril bila veliko lažja. Ljubezen, iskreno  prijateljstvo, sočutje, prijazna beseda, topla bližina in čas ko ga posvečamo  drug drugemu so vrednote, ki smo jih vsi vedno najbolj veseli, nikoli se jih ne naveličamo in nam za vedno ostanejo v spominu.

Avtorica zgodbe: Angela Klemenčič
Prejeto v nabiralnik za Nagradni natečaj: 3. december2023

The post Dvojčka appeared first on Rad imam življenje.