Besedna komunikacija je bila zaradi tega otežena.

Bila je v domači oskrbi, naj pogosteje je zanjo skrbel mož, pri tem so mu pomagali njuna sin in hči ter vnuki. V času obiska sem ji brala knjigo, ki je opisovala njen domači kraj. Veliko časa sem namenila tudi možu in hčerki. Gospa ni nikoli izražala želje po smrti. Kljub težkemu zdravstvenemu stanju ni čutila, da je družini v breme, bila je del družine. Obveščali so jo o vsem, kar se jim dogaja, skupaj so načrtovali rojstnodnevno praznovanje.

Gospa je umrla doma, ob prisotnosti vseh družinskih članov.

Umirajoči in njihovi svojci, ki imajo ustrezno celostno paliativno hospic oskrbo s strani zdravstvenih, socialnih delavcev in prostovoljcev in imajo ustrezno podporo družine, ne izražajo želje po samomoru.

Heda Z.; Hospic

The post Povezana družina pomagala pri njenem umiranju appeared first on Rad imam življenje.

Ko mu kolegica socialna delavka razloži o možnostih socialne pomoči in podala informacije glede pravice partnerke do njegove pokojnine po njegovi smrti, je bil vidno zadovoljen. Gospoda smo spremljali nekaj mesecev. Umrl je doma. Nikoli več ni omenjal  samomora.”

Heda Z., Slovensko društvo Hospic

The post Ko smo zanj našli rešitev, ni več razmišljal o samomoru appeared first on Rad imam življenje.

Spremljanje umirajočega je težka naloga, spremljati lastnega umirajočega otroka je nepopisna bolečina, ki megli um in paralizira telo. Takrat se iz spoštovanja do tvoje bolečine vsi umaknejo, ostajaš sam. Nikogar ni, vse je mirno, še ptički na veji utihnejo, psi več ne lajajo in mačka se stisne v kot hiše ter se ne prikaže niti, ko je lačna.

Ko sem ji uspela še zadnjič povedati, koliko jo imam rada in kako je najina ljubezen večna ter sem ji glasno dovolila, da gre v svetlobo, se je sramežljivo nasmehnila in še zadnjič globoko izdihnila. Strah jo je bilo, tako kot je bilo strah mene. Obe sva razmišljali isto, kam gre sedaj, kaj je na drugi strani, ko prestopiš prag življenja … Moja draga Anastasia! Nisem se spomnila, da smo ji ob rojstvu poklonili tako pomenljivo ime Anastasia, »ponovno rojena«. Grela sem ji roko, nisem dovolila, da se ji ohladi, samo to mi je še ostalo, njena topla dlan, vendar ne za dolgo.

Ko ti umre otrok, umreš tudi ti. To ni faza šoka, ampak zamrznitev, hibernacija. Takrat te enostavno ni, ne slišiš, ne vidiš, ne ješ, ne spiš, ne dihaš. Želiš umreti, vendar se te Bog ne usmili, ker te želi mučiti. Tako si takrat to razlagaš. Najprej je trpinčil tvojega otroka, sedaj si pa ti na vrsti.

Po dolgem času led okrog tebe malo popust in zunaj zagledaš topel žarek, ki ga zelo dobro poznaš. Zaveš se, da je odločitev v tvojih rokah, izbiraš med življenjem in smrtjo. Zamrznjeni udje se težko premikajo, um je nepopisno počasen, vendar žarek je bil jasen. Izberem življenje.

Izberem življenje, ker bi Anastasia tako želela, izberem ga, ker želim osmisliti njeno trpljenje in smrt.

Bila je učiteljica mojega življenja. Pokazala mi je, kaj je smisel bivanja v tej dolini solza. Njeno in moje trpljenje me je spremenilo. Z njeno pomočjo sem razumela, da se učimo in postajamo boljši samo takrat, ko se prebijamo skozi trnje, ko močno boli in se ne damo, samo takrat rastemo.

Hvaležna sem ji za vseh njenih plodnih 13 let, ko je bila del mojega, našega življenja. Ostala bo za vedno z nami, tukaj in TAM.

Dolgo sem se spraševala, zakaj mora otrok v svoji nedolžnosti in kratkem življenju toliko trpeti. Neke noči sem dobila odgovor: »Mama, še stokrat bi pretrpela isto, samo da imam to, kar imam sedaj«.

Moj um in moje srce sta pomirjena, opravila sem izpit življenja. Sedaj lahko v Hospicu lažje pomagam otrokom in odraslim, ki trpijo zaradi lastne izgube drage osebe. Spremlja me poseben asistent, angel Anastasia!

Tamara Tedesco Ljutić, strokovna delavka v Slovenskem društvu Hospic

The post Hvala, ljuba moja. appeared first on Rad imam življenje.

Karitas se 33 let s prostovoljci in zaposlenimi udejstvuje na področju pomoči starejšim, bolnim in onemoglim, od najbolj preprostega obiskovanja, družabnih dogodkov, do družabništva, skupin za starejše, pomoči v gospodinjstvu pa do domov za starejše. Pomembna je tudi materialna pomoč starejšim. Več kot tretjina od 9.700 prostovoljcev Karitas v več kot 450 župnijskih Karitas opravlja prostovoljno delo prav na področju družabništva in pomoči starejšim. Tako se raznovrstna pomoč Karitas vsako leto dotakne preko 36.000 starejših, bolnih in onemoglih. Pri tem je pomembna tudi podpora lokalnih skupnosti. Občine podpirajo programe 181-ih župnijskih Karitas, kar je sporočilo, da lokalne skupnosti humanitarnemu delu s starejšimi in tudi drugimi ranljivimi skupinami namenjajo veliko pozornosti.

Preberite celoten članek na https://www.karitas.si

The post 1. oktober – Mednarodni dan starejših – Starejši, bolni in različno ovirani so med nami in so dragocen del naših skupnosti appeared first on Rad imam življenje.

V Hiši Ljubhospica z zaskrbljenostjo sledijo javni razpravi o evtanaziji in njeni poti uzakonitve. Prepričani so, da tudi javno razpravo o evtanaziji vodi prav velik strah pred umiranjem, ki je v naši družbi še vedno (ali celo čedalje bolj) tabu.

“Pri svojem delu sledimo stališču svetovnega hospic gibanja, ki se zavzema za kakovostno paliativno oskrbo ne le v zaključni fazi življenja, s katero slednjega ne podaljšujemo niti ne skrajšujemo, ter sočuten, iskren in enakopraven odnos z bolnikom do konca.”

Tatjana Fink, vodja Hiše Ljubhospica

Celoten članke je na voljo na https://med.over.net.

The post Odgovor na potrebe umirajočih so sočutje, ljubezen, prisotnost appeared first on Rad imam življenje.

Poskusil se je obesiti in obakrat so v zadnjem hipu rešili. Ugotovila sem, da ima gospod neurejeno protibolečinsko terapijo. Takoj sem poklicala zdravnico protibolečinske ambulante (AZB) in se dogovorila za takojšnjo obravnavo. Z veliko težavo sem pridobila napotnico za AZB in že popoldan na dom dostavila protibolečinsko terapijo – elastomerno črpalko.

Z urejeno terapijo bolečine gospoda ni več nikoli več izrazil želje po samomoru.

Heda Z.; Hospic

The post Neurejena bolečinska terapija appeared first on Rad imam življenje.

Ana Durič je v večnost poleg bolnikov, ki jih je negovala, ali ljudi, ki jih je duhovno spremljala, pospremila tudi svojega moža, brata, mamo, očeta, taščo, svaka in sestrično.

Zaupala nam je zadnje trenutke življenja moža: »Moj mož si je silno želel iti z motorjem na Ohrid, ko je bil že v zelo slabi koži. Dvajset dni pred smrtjo je padla odločitev, da greva z motorjem na Ohrid. Sama sem vedela, da ni več zmožen take dolge poti, a sem čutila, da je to njegova zadnja želja.

Tam je bila prava drama, videla sem, kako življenje odhaja iz njega, moči pa vedno bolj pojenjajo. Zadnji dan ob dveh ponoči sem mu dala zadnjo injekcijo proti bolečinam, ki mu prej niso nič pomagale.

Bog naju je pripravljal na ta trenutek

Takrat sem rekla: ‘Gospod, jaz sem naredila vse in še več, zdaj pa daj ti. Prosim, da prideva domov, potem pa naj se zgodi kakor želiš.’ V tistem trenutku je prišlo spoznanje: Domov bosta prišla, potem bo umrl.

In res, injekcija je prijela, spal je dve uri in sva šla na pot dva dni brez vseh težav. Dvajset minut po prihodu domov so se začele ponovno težave in se čez en teden končale s smrtjo.

Ta izkušnja, je mene odprla za sprejem božje volje, Bog naju je oba pripravljal na ta trenutek, utrjeval je najino vero in zaupanje. Spomnim se, da je nekaj ur pred smrtjo, ko je že bilo jasno, da greh h koncu dejal: ‘Gospod me še vedno lahko ozdravi, njemu ni nič nemogoče:’.«

Na dan pridejo največje zamere in odpuščanja

Ana Durič je prepričana, da je čas umiranja sveti čas. »To je čas, ko vsi čutimo, da gre zares, ko vsi vstopimo v to resničnost, ko smo vsi bolj odprti, čuteči, nastopi potreba, da bi še komu kaj rekel. To je čas velike hvaležnosti in tudi čas, ko se zgodijo največje stvari v odnosih, na dan pridejo največje zamere, iskrena opravičila in odpuščanja.«

Ta čas po njenem prepričanju potrebuje tisti, ki se poslavlja in tisti, ki ostajajo. »Vsi moramo priti do miru, oni ki odhaja in mi , da bomo lahko živeli naprej. V tem obdobju se prečistijo vezi ljubezni, ki ostajajo vse življenje, to je trenutek, ko človek resnično spusti in odpusti, ko začutiš, da nič ni v tvoji moči, takrat je Bog človeku najbližje.«

Jezusa mi je prinesel!

Zelo pomembno pa je, da človek v tem obdobju ni sam, da čuti, da ga ima nekdo rad, da mu pomaga nositi to breme, poudarja Duričeva. »Trpljenja ni moč odvzeti, a lažje ga je nositi skupaj, še lažje pa je, če dovolimo Bogu vstopiti vanj. On je tisti, ki daje moč, da trpljenje počasi postaja odrešenje. Ja, s križa prihaja pravo odrešenje.«

Za oddajo Srečanja je pojasnila, da danes obstaja veliko sredstev za lajšanje fizičnih bolečin, k čemur prispeva paliativna medicina. »To je tisto, kar smo dolžni v tem obdobju storiti, pomagati lajšati.«

Duhovnega trpljenja pa je včasih še večje kot telesno, človek pa tega ne zmore ubesediti. »Spomnim se Gospoda, ki je bil sicer veren, a ni hodil v cerkev. Na koncu ga je obiskal duhovnik, ki je vzel s seboj tudi Najsvetejše. Gospod je oživel, ‘veste, Jezusa mi je prinesel’, mi je povedal. Čez dva dni je umrl popolnoma miren.«

Bili bi oropani

Vsega tega bi bili po mnenju Ane Durič oropani, če bi življenje predčasno prekinili. »Pravkar spremljam eno vnukinjo, katere dementna babica se poslavlja in je sama rekla, da je niti slučajno ne bi dala evtanazirati, s tem ne bi mogla živeti. Obe rabita ta čas, da se poslovita, da prideta do miru, da ena spusti in druga odide.«

In zakaj po njenem evtanazija ali samomor s pomočjo nista dobra smrt?

»Ker to ni v človeški domeni. Če bi to človek lahko vedel in zmogel nositi to breme, bi mu Bog dal vedeti, tako pa je to domena Boga. O tem govorijo tisti, ki so zdravi, ali pa še ne tako bolni, da bi se jim bližala smrt. Ko pa sam stopiš v to situacijo, pa hrepeniš po življenju. V službi sem bila večkrat del tima onkološkega konzilija.

Ne spomnim se enega pacienta, ki bi si želel smrti, ali naredil samomor, vsi iščejo upanje in rešitev, življenje je močnejše od smrti.

Spomnim se mlajšega pacienta, ko bi mu še lahko pomagali, pa se je odločil, da se ne bo zdravil. Čez pol leta je prišel v stiski lepo prosit, če mu lahko pomagamo, a je bilo prepozno, ostalo je samo paliativno zdravljenje.

Ja, človek nima pravice in ne domene odločiti kdaj bo konec življenja.«

Ostanimo ljudje

Naša družba si po besedah Ane Durič lasti tisto, kar ni njeno, posega v vrednote, ki niso domena človeka. Ob tem ni osnovnega spoštovanja življenja in človeka, manjkajo okvirji v katerih se človek počuti varno, loči kaj je prav in kaj narobe in je kljub temu svoboden.

»Svoboda ni, ko je vse dovoljeno in delaš, kar ti je volja. Svoboda je varen prostor, kjer si spoštovan in ljubljen. Ljubezen je tista, ki postavlja norme in v končni fazi je Bog Ljubezen. To manjka naši družbi. Poleg tega pa v tem zadnjem obdobju dobra paliativna oskrba.«

Zato je prepričana, da bi se morali več pogovarjati o smrt, smislu življenja, deliti svoje zgodbe, odpirati prostor sočutja, sprejetosti, slišanosti v bolečini in izgubi.

»Cerkev bi morala odpirati varen in sočuten prostor, opolnomočiti bi morala ljudi za take situacije. Tako se pa mnogi raje izognejo človeku, ki je v stiski, ker se ne znajdejo in ne vedo kaj bi rekli, drugi pa te tolažijo, saj bo, ti si močan…takrat ne potrebuješ drugega, kot to, da je nekdo ob tebi.«

In kaj bi nam še sporočila?

»Predvsem to, ostanimo ljudje, spoštljivi in sočutni, skrbimo za življenje in ne posegajmo v tisto, kar ni v naši domeni.«

VIR PRISPEVKA

The post Čas, ko se zgodijo največje stvari appeared first on Rad imam življenje.